JAMES BROWN: Live at the Apollo

King, 1963

"So now, ladies and gentlemen, it is star time. Are you ready for star time? Thank you, and thank you very kindly. It is indeed a great pleasure to present to you at this particular time, national and international[ly] known as the hardest working man in show business, the man that sings "I'll Go Crazy" ... "Try Me" ... "You've Got the Power" ... "Think" ... "If You Want Me" ... "I Don't Mind" ... "Bewildered" ...the million dollar seller, "Lost Someone" ... the very latest release, "Night Train" ... let's everybody "Shout and Shimmy" ... Mr. Dynamite, the amazing Mr. Please Please himself, the star of the show, James Brown and The Famous Flames!" (Fats Gonder)

V času pisanja pričujočega besedila se mi je ob vsem razpoložljivem gradivu v zvezi s tem, ne bi pretiravali, če zapišemo, zgodovinskim dogodkom, utrnila misel, da bi si Brownov koncert v Apollu pravzaprav zaslužil knjigo. Ironija življenja me je le nekaj minut kasneje pripeljala do knjige Douglasa Wolka, v kateri se nam na 128 straneh odstira pogled v zakulisje dogajanja tistega 24. oktobra 1962, tako v kontekstu zasebnega kot širšega družbenopolitičnega dogajanja tiste ere, ki jo je zaznamovala nekaj dni prej sprožena kubanska kriza. Z izjemo najprominentnejših glasbenih dogodkov 20. stoletja si je redko kateri nastop tlakoval pot v literaturo. Zakaj se je torej Brownov nastop v harlemski dvorani Apollo, ki je predstavljala Meko takratne R&B scene, znašel med tisto peščico izbranih?

Čar pričujočega koncertnega albuma se morda skriva v dejstvu, da gre za nastop, ki bi skorajda ostal ujet v preteklosti, v kolikor se ne bi Brown trmasto odločil koncerta posneti z lastnimi sredstvi. Vodja založbe King, Syd Nathan, je namreč snemanju albuma nasprotoval, saj koncertni albumi niso predstavljali perspektivne tržne niše. Prav nasprotno, saj je Nathan Brownu nasprotoval predvsem na podlagi argumenta, da si brez nikakršnega novega singla ne morejo obetati dobre prodaje. A ekspert, ki je svojo pot v glasbeni industriji začel že v poznih štiridesetih, ko je z lastnimi sredstvi najprej zagnal založbo, nato pa še sofinanciral studie, izdelovalce plošč in distribucijske mreže, se je tokrat pač zmotil.

Četudi je Nathan v začetku dvomil v Brownove potenciale – to je bil namreč čas, ko je rock'n'roll temnopoltim Američanom šele počasi odstiral pot k belski publiki - sta leta 1956 podpisala pogodbo za njegovo podružnično založbo Federal. Brown, ki je s svojim bendom The Famous Flames že do takrat intenzivno preigraval po ameriškem jugu, je moral Nathana šele prepričati, da bendu omogoči snemanje. To se je zgodilo po izdaji hitiča Mashed Potatoes, ki ga je Brown z bendom izdal pri neki drugi založbi pod psevdonimom Nat Kendrick & the Swans. Tako je za Federal kmalu nastal prvi hit Please, Please, Please; sledilo je še devet ne preveč uspešnih singlov. Prvo večjo uspešnico je predstavljal njihov enajsti singel Try Me, ki jim je zagotovil nadaljnjo podporo založbe. V naslednjih štirih letih si je Brown z bendom priigral rezime najboljših v svojem poslu in obenem pridobil nadimke v slogu Mr. Dynamite ter The Godfather of Soul.

Po tem ko je Brown v dvorani Apollo nastopil že večkrat, je leta 1962 nastopil čas, ko si je boter soula zaželel njihovo koncertno izkušnjo preslikati tudi v zvočni zapis, ki bi širši publiki predstavil njihovo neprimerljivo energičnost. Kot že rečeno, je založnik financiranje albuma zavrnil, posledično pa se je Brown odločil seči v svoj lasten žep. Z bendom je kot rezident v dvorani nastopal že cel teden, za snemanje pa je določil njihov sredin nastop, 24. oktobra 1962. Kasneje je Brown povedal, da je bila njegova primarna želja predvsem ujeti tisto ekstatično podporo njegovih fenov, kar mu je menda, v kolikor upoštevamo bolj ali manj indikativne lestvice, popolnoma uspelo. Live at the Apollo se bo namreč kasneje pogosto znašel na lestvicah najboljših koncertnih albumov v zgodovini. Njegov uspeh pa je bil pravzaprav takojšen. Po izdaji maja 1963 je album preplavil ameriške radije, ki so ga zaradi pritiskov oboževalcev vrteli kar v svoji tridesetminutni celoti. Čutna intenzivnost njihovih nastopov je bila prvič predstavljena širši ameriški javnosti, predvsem pa takrat prebujajoči se mladini, ki še ni doživela seksualne revolucije.

Live at the Apollo, ki nekako markira začetek »pravih« šestdesetih let, lahko tolmačimo kot postopno živo preobrazbo iz klasičnega R&B-ja v njegov markanten soul, ki mu je bilo že 1962. moč pripisati nekatere prvine še pravzaprav neobstoječega funka. Legendarni koncertni napovednik Brownovega MC-ja Fatsa Gonderja, katerega avtorstvo bi bilo prav mogoče pripisati samemu Brownu, je v sodelovanju z The Famous Flames kričeči množici na najboljši možen način predstavil bistvo prihajajočih tridesetih minut. Koncert, na kateremu lahko prisluhnemo skoraj vsem njegovim dotedanjim hitičem, vse od I'll Go Crazy, pri kateri že takoj prepoznamo pomen trobilne sekcije, pa do zaključne »protofunkijade« Night Train, ponuja zavidljivo simbiozo med karizmatičnim vokalistom ter njegovim uigranim spremnim bendom in zbrano, približno tisočpetsto glavo množico. Pesmi urno sledijo ena drugi. Brown ne pušča prostora za predah, niti za uokvirjen koncertni protokol izmenjevanja pesmi in aplavzov. Prisluhnemo lahko klasičnim R&B popevkam, ki jih denimo predstavlja pesem Try Me, udarnemu protofunky rock'n'rollu pri štiklcu Think, bluzovskemu zapeljevanju komada I Don't Mind in desetminutni gospelski baladi Lost Someone. Harmonija med Brownovim zapeljivim glasom in perfekcionističnim preigravanjem njegovih The Famous Flames, od katerih je Brown zahteval kar največjo natančnost in jih je v primeru napak kaznoval tudi z nižjim honorarjem, ustvarja enkratno deklaracijo o strastnosti glasbe. Zadnjih deset minut zgolj tridesetminutnega koncerta ponudi najprej venček refrenov večjega števila njegovih hitov, kar že tako ekstatično množico še bolj podžge, vse dokler z Brownom še zadnjič zaplešejo ob nori Night Train, ki nekako že nakazuje bolj kompleksne in igrive karakteristike kasnejšega funka.        

Live at the Apollo je na Billboardovi lestvici preživel 66 tednov. Prodan je bil v okoli milijon izvodih in predstavlja Brownov prvi super uspešen album, ki ga je spravil na pot, ki ga je v nadaljnjih štiridesetih letih vkovala med glasbene zvezde.

»Are you ready for star time?«