Jessika Kenney & Eyvind Kang: Live in Iceland

Samozaložba, 2013

V nocojšnjem RŠ koncertu bomo poslušali posnetek vokalistke Jessike Kenney in violista oziroma violinista Eyvinda Kanga z njunega nastopa na Islandiji. Gre za dvojec, ki v svoji glasbi spaja različne tradicije, saj med drugim črpa tudi iz indonezijskega gamelana, bližnjevzhodnih melodij in eksotičnih pevskih tehnik. Eyvind Kang je dejaven glasbenik, ki je sodeloval z mnogimi tako raznolikimi imeni, kot so folkovska pevka Laura Veirs, svetniki črnega metala Sunn O))) ali vseprisotni Mike Patton – z nekaterimi zgolj kot aranžer in violist oziroma violinist, z drugimi pa tudi bolj angažirano. Njegovo delo zajema tudi zanimive kompozicije, izhajajoče iz samosvoje eterične nadgradnje glasbenega minimalizma iz sredine prejšnjega stoletja.

Prav pri Sunn O))) sta Kang in Jessika Kenney igrala že tudi skupaj, kar je nemara še najbolj presenetljivo, saj zahteva to v kontekstu nežne glasbe, ki jo bomo slišali v nadaljevanju, sposobnost prepoznavanja bolj skritih povezav onkraj predsodkov. Po drugi strani pa je glasbeno delovanje Jessike Kenney močno vezano na raziskovanje že omenjenega gamelana in različnih pesniških izročil, med njimi perzijske gazele ali javanskega kidunga. Skupaj sta izdala albuma Aestuarium in The Face of the earth, na katerih je najti tudi nekaj izvirnih verzij skladb s koncerta.

Pred nami je torej subtilna in eterična glasba, ki ji je težko določiti pravi karatker. Izmuzljivost, značilna za sodelovanje Jessike Kenney in Eyvinda Kanga, izhaja bržkone iz tega, da jo je v navezavi na raznolike kontekste njunih drugih sodelovanj nemogoče misliti zgolj enodimenzionalno. Krhko zvočnost, ki se vije kot skrivnostna sapa, lahko poslušamo kot daljni odmev neke srednjeveške mistike, poganske mitologije ali, ne nazadnje, kot hrbtno stran mogočnih zvočnih skulptur in težkega droma. Nelinearna tonska in harmonska razmerja skozi vzpostavljanje negativnega prostora ustvarjajo svojevrstno skoraj telesno izkušnjo zvoka, pač zreduciranega na minimum.

Poslušajmo torej, kako Jessika Kenney in Eyvind Kang razvijata svojo skrivnostno glasbeno govorico, ki se v nizu odsevov in migotajočih žarkov spogleduje toliko s tišino kot z občasnimi idiomatskimi namigi. Oba glasova se stapljata v prepišno zvočno kaligrafijo, polno domiselnih zasukov, ki jih Jessika Kenney in Eyvind Kang dosežeta z osredotočenostjo na detajle in strukturno odprtostjo.

Koncert, ki ga bomo slišali, sicer ne premore toliko globine kot nekateri prej omenjeni posnetki tega samosvojega dvojca – če niti ne omenjam Kangovega samostojnega dela –, zato pa premore nekoliko več neposrednosti.