JOE MCPHEE: Sonic Elements

Clean Feed, 2013

Verjetno tretji posnetek v vrsti, čeprav štetje tu ni najbolj pomembno. Omembe vredna je vrsta, v katero se vmešča nocojšnji posnetek ljubljanjskega nastopa Joe-a McPhee-ja na jazz festivalu 2012 v okrogli dvorani Cankarjevega doma. Spomnimo se, da portugalska založba na omenjenem festivalu v preteklosti ni prispevala zgolj stojnice s svojimi produkti, pač pa je sodelovanje tudi dejavno, skozi občasno izdajanje posnetkov nekaterih nastopov. Pri tem je smisel izdajanja koncertnih posnetkov improviziranih muzik verjetno dovolj evidenten, v zvezi s tem pa je evidentna tudi sledeča opazka. Kolikor bi namreč zdrava pamet lahko domnevala, da se pri tovrstnem izdajanju nekaj 'živega' na nosilcu zvoka pač 'izgubi', tako jo mora včasih presenetiti ugotovitev, da ob poslušanju, če ne že izdaji plošče nekaj pomembnega vendarle tudi pridobimo. Vendar je to presenečenje mogoče le tedaj, ko na posnetku ne gre več zgolj za reprodukcijo ali dokument in domneva pisca spremnega teksta je, da k temu tehtne razloge prispeva sam 'špil'. 

Joe McPhee se sicer solističnih izdaj loteva že skozi kaka štiri desetletja. Okrogla dvorana, iz kakršne prihaja tale posnetek, pa je morala biti tudi pravšnja umestitev za njegov subtilen in nemara tudi zelo intimen nastop. Verjetno za nazaj je dvodelni improvizaciji primaknjena členitev, ki bolj k trenutku kot v kompozicijo usmerjenem nastopu ničesar ne vsiljuje, ga pa morda domiselno dopolni. Oba dela nastopa sta namreč posvetili dvem vzornikom ali vsaj velikim figuram svobodne igre znotraj ali na robu jazzovskega izročila. Pri tem prva epizoda, posvečena Donu Cherryju in odigrana na žepni trobenti, skozi elementa vetra in vode vpiha 'dušo' ali dobesedneje, poudari dah izvajalca skozi cev trobente. Druga epizoda, posvečena Ornettu Colemanu, pa združi zemljo in ogenj ter zaigra glasneje in melodično, a še vedno z veliko mero osredotočenosti in prisotnostjo tišine. In kot je ugotovil že kolega recenzent samega koncerta, pri obeh posvetilih ne gre za obujanje glasbe mojstrov, pač pa McPheejevi lastni in intimni posvetili, torej prej za spoštljiv poklon kot površno oponašanje.

In tako gre nenazadnje za posnetek, ki ga je verjetno kar treba slišati na nosilcu ter predvajati večkrat, saj se tovrstno skladanje 'na mestu' ne izteče zgolj v intimnosti trenutka, ampak lahko ponovno oživi ravno skozi premikanje po kompozicijah naprej in nazaj. Oba dela namreč prenašata en, ali pa tudi več, prelomov, s katerimi je McPhee tistega dne kljub sorazmerno tihemu nastopu iz obeh instrumentov iztisnil ogromno možnosti solistične igre, če seveda izvzamemo vse, kar bi spominjalo na neposredno 'soliranje'. V igri, kakršna je bila ta, je prisotnost še nečesa drugega poleg solista, pa četudi je to le telo instrumenta, prisotna v vsakem trenutku. Na to smo najprej opozorjeni ravno v postopni borbi med dihom in trobento, ki se v prvem delu sploh ne prepušča nikakršni zveznosti. Igralec piha, tapka, brni in, ko je videti, da se je vendarle namestil v nežni melodični igri, ji nemara pristavi svoj 'k vragu' in zraven skozi trobento še spregovori. 

Posnetek, katerega analizo prepuščamo vsakokratnemu poslušanju – to je priporočeno – tisto združitev zemlje in ognja v naslovih druge epizode verjetno ne napravi naključno. Če je nek drug recenzent ugotavljal močno prisotnost bluesa v McPheejevi igri ali na tem posnetku še posebej, bi jo mi v podobnem besednjaku opisali še z združitvijo, ki jo naslovi izpustijo. Redkokdaj si namreč spiritualnost – veter – in materialnost – zemlja – prideta tako blizu, a na drugi strani to bližino premogokrat lahko slutimo v muzikah, katerim se v najširšem smislu tokrat poklanja Joe McPhee.