Lobi Traoré: Bamako Nights - Live at Bar Bozo 1995

Glitterbeat, 2013

Godba iz Malija ima v zadnjih letih primat med afriškimi godbami, kar se tiče njene recepcije na zahodu. Gotovo tiči eden razlogov za priljubljenost malijske muzike, vsaj njenega opaznejšega odcepa, pri kateremu je v ospredju kitara, v podobnosti te glasbe z bluesom. O tej povezavi malo več kasneje, kar iz ust žal pokojnega junaka tokratnega Koncerta Radia Študent, v katerem vam sukamo posthumni koncertni biser prezgodaj umrlega kitarista in pevca Lobija Traoréja.

Srečo smo imeli, da smo imeli Traoréja priložnost slišati v živo, in sicer daljnega leta 1999 v K4 v okviru cikla »Koncerti Druge godbe«, na katerem je nastopil s svojim Lobi Traoré/Vincent Bucher Triom, v katerem je omenjeni Boucher igral na orglice in dodatno utrjeval bluesovsko nagnjenost Traoréjeve godbe. Sam Traoré je sicer glasbeno pot začel kot tolkalec, za kitaro pa se je navdušil ob poslušanju legendarnega špilavca Zanija Diabateja, s katerim je kratek čas tudi sodeloval.

Ob malijskih godbah različnih tradicij, pri katerih se navdihuje, je istočasno srkal rockovsko godbo. Od kitaristov sta mu bila še posebej ljuba John Lee Hooker in Angus Young iz AC/DC. Odmeve obeh je najti na albumu, ki ga tokrat predstavljamo. Gre za posnetek iz leta 1995, ko je Traoré redno igral v bamaškem klubu Bozo. Malijski strunar je ravno leto pred nastankom teh posnetkov, torej leta 1994, začel objavljati pri francoski založbi Cobalt. Godba na teh albumih je bila akustična, umirjena, s pritajeno napetostjo, varno shranjeno v milozvočju njegovega izraza.

A istočasno si je Traoré, kot več kot zgovorno priča ta koncertni album, želel razviti drugačen, bolj energičen slog, pri katerem bo v ospredju njegovo igranje na električni kitari. Če bi že po bežnem poslušanju rekli, da je to igranje v primerjavi z zvokom njegove akustične zasedbe bolj energično, bi zagrebli le vrh ledene gore. Traoré nam namreč postreže s pravo pahljačo slogov igranja, pri katerem po eni strani preigrava bolj preproste, ponavljajoče se vzorce, a se še bolj odkrito in brezpogojno predaja vihravemu zvoku in neobičajnim zvočnim barvam svojih strun, ki jih dosega z obilno rabo efektov.

Gibko in nič kaj premočrtno godbo odlikujejo izjemen groove, skrb za detajle in izjemna usklajenost kitarista z zasedbo. Slednja ima resda zvečine spremljevalno vlogo, a bolj ko se koncert bliža koncu, bolj je razigrana tudi zasedba. Tako je predzadnji komad z albuma – in zadnji, ki ga boste slišali v naši oddaji – podoben razgretemu jam sessionu, kjer ob zankastem kitarskem vzorcu Lobija Traoréja basist in bobnar pleteta funkovsko razigrano podlago.

Traoré nas očara ne le z vihravim kitarskim zvokom in groovom, ki se mu ne moreš upreti. Tudi kot pevca ga krasi raznolikost; enkrat je bolj neposreden in jedrnat, drugič pa se njegov zamaknjeni vokal suka okrog vijugastih solov na način, podoben pevskemu slogu »klic in odgovor«, le da v tem primeru pevec z vokalom odgovarja lastnim kitarskim solažam. Nekajkrat se kitaristu prav »odpelje«, če povemo bolj slengovsko; njegova z efekti ojačana kitara, s katero pričara omamne pokrajine, nas po slogu in barvi zvoka spomni tako na razbohoten folk-rock Neila Younga ali pa na surov in trd električni blues Juniora Kimbrougha.

O samem bluesu pa je imel Traoré mešane občutke. Takole je nekoč povedal: »Poslušal sem veliko bluesa, še zlasti Johna Leeja Hookerja. Morda me je to navdihnilo. Morda ima blues navdih v Afriki. Morda je podobnost le naključna. Ampak poslušajte, zame glasba, ki jo igram, prihaja iz mene, iz mojega kraja. Če nekdo, ki sliši mojo glasbo, pove, da je to blues, mu bom povedal, da je zame blues ameriška glasba. Mi celo nimamo te besede. Vsak kraj ima svoje umetnosti. Ne mislim, da je blues naša glasba.«

Ne glede na reference razvije Traoré na tem odličnem albumu samosvoj zvok in slog. Najbolj pa presune spoznanje, da dandanašnji podobna godba odmeva z marsikaterega odra, tako afriškega kot zahodnjaškega, ali pa v spregi raznorodnih glasbenikov. Tudi v tem je vrednost tega dokumenta minulega dela leta 2010 za srčno boleznijo preminulega glasbenika: ne le da je že zgodaj začrtal prihajajoče dogajanje in premene zvoka malijske godbe, ampak je to storil na tako enkraten, presunljiv in magičen način.