MIA ZABELKA: Monday Sessions

Creative Sources, 2015

Avstrijska violinistka Mia Zabelka upravičeno velja za eno najdrznejših snovalk znotraj polj eksperimentalne in improvizirane glasbe. Čeprav je glasbeno pot začela kot klasična glasbenica in že zarana obvladala zapletene Paganinijeve partiture, se je kmalu preusmerila v eksperimentalno glasbo. Zanima jo predvsem raziskovanje fizične plati igranja, povezovanje njenih gibov z ustvarjanjem zvokov tako z violino, ki jo nemalokrat ojača z elektroniko, kot z glasom, s katerima ustvarja nepredvidiljive in mikavne zvočne pokrajine.

Dejavna je tudi kot vodja različnih glasbeniških združenj. Tako je v svojem domačem kraju na avstrijskem Štajerskem leta 2007 ustanovila Klanghaus, center za zvočne in interdisciplinarne umetnosti, kjer tudi prireja festival in druga kreativna srečanja tovrstnih umetnikov z vsega sveta. Prav tam je na štirih koncertih januarja in februarja letos nastal album Monday Sessions. Gre za njen prvi solističen album po tudi na radijskih valovih v teh krajih hvaljenem albumu M iz leta 2011. Tudi v teh krajih slišana umetnica je namreč veliko snemala z različnimi zasedbami oziroma kombinacijami glasbenikov, v katerih najdemo tako Lydio Lunch, Zahro Mani in Maggie Nichols kot Johna Russella.

Za razliko od albuma M se na tem koncertnem izdelku Zabelkova predstavlja brez elektronskih pomagal, v tako rekoč naravni organski zvočni obliki. Tako so zvoki, ki jih proizvaja s strunami in glasilkami, bolj neposredni in razgaljeni, čeprav še kako ohranjajo zanjo značilno večslojnost in kompleksnost. Violinistka na albumu zvečine niza krajše komade, ki vsak po svoje zadihajo v drugačnem zvočenju. Kot bi želela razkazati široko paleto zvokov in pomenov, ki jih je zmožna ustvariti v neposrednem telesnem stiku z inštrumentom. To telesnost začutimo tudi poslušalci, saj nas pritegne in osupne s svojimi težkimi, rezkimi toni, znotraj katerih razvija minimalistične premene in preskoke.

Zabelkova v svoje navihane skladbe pripušča ravno prav premorov in zasukov, da se ne zaplete v dolge eterične gmote, ki bi se zlahka prelevile v monotonost. Veselo preskakuje motive, se iz le nakazanih preprostejših melodij nemudoma prepušča zateglim sugestivnim linijam, šumenju, pregibanju zvoka iz glissandov v abruptne disonance in prekinitve. 

Njen vokal prvič slišimo šele v tretji skladbi, primerno naslovljeni Oscillations. Njene vokalne modulacije so, tako kot njeno igranje na violino, kajpak precej oddaljene od konvencionalnih predstav o petju ali vokalizacijah. Popačeni ponavljajoči se zlogi, pokljanje, šumenje, hropenje in podobni učinki se zlivajo v sprva neartikulirano, a zatem vse bolj utekočinjeno glasovno avanturo, znotraj katere preizprašuje lasten glas, se ga sproti odreka, od njega odtuji, ga opazuje od daleč in si ga znova prisvaja.

Misel, da Zabelka v vokalnih delih išče lasten glas oziroma glasove, ki jih vedno znova preoblikuje in postavlja v nove kontekste, bi lahko prenesli tudi na celoten album Monday Sessions. Godba na njem pleni našo pozornost prav zaradi svoje raznovrstnosti, rabe različnih prijemov in vedno vnovičnega soočanja z – rečeno metaforično, kakopak – novim, praznim notnim listom. Edina zamera, ki jo očitamo tej zvočno razgibani panorami nekonvencionalnih zvočenj, je, da se album zaključi precej nenadoma, brez prave "pike na i", ki bi jo pričakovali po tako vihravem nizu. Denimo v kakem vrtoglavem brnenju zvoka ali v katarzo vzbujajoči ekspresivni zvočni krajini. No, morda je tudi to del njene nekonvencinalnosti in nepredvidiljivosti, ki jo je treba vzeti v zakup.