NIK BÄRTSCH'S RONIN: LIVE

ECM, 2012

Da je zasedba Nik Bärtsch's Ronin v dobrem desetletju delovanja ustvarila tako impozanten avtorski zvok in tako konsistentno močan korpus glasbe, je v dobršni meri stvar močne ideje in osebnosti, ki stoji za njo. Vodja zasedbe, pianist Nik Bärtsch, je namreč fascinanten lik, ki svojo osebno filozofijo svobode kot fokusa in samoomejevanja pretvarja v kompozicijsko in improvizacijsko metodo zasedbe; ritualistični groove, v katerem se plastenje ritmičnih vzorcev in minimalističnih iteracij v počasnem toku razvija v eksplozivno tenzijo, sam označuje kot tehniko, skozi katero glasba »najde samo sebe«. Način porajanja in hkrati učinkovanja njihovih skladb je v kulminaciji napetosti, v pulzirajoči inerciji in tem, kar se – v soprisotnosti glasbenikov in publike – potem zgodi samo od sebe.

Ta zasedba je bila v začetku svojega delovanja kvartet in spočetka so v studiu ter na odru Bärtschu delali družbo še perkusionist Andi Pupato, bobnar Kaspar Rast in basist Björn Meyer, v letu 2006, ob prehodu na založbo ECM, pa se jim je na klarinetih in alto saksofonu pridružil še pihalec Sha. Na pričujoči plati je za moment mogoče uzreti še novega basista Thomyja Jordija, ki pa ga razen pri tem komadu še ni mogoče slišati na njihovih posnetkih. Nedavno se je poslovil tudi Andi Pupato in pričujoči izbor koncertnih posnetkov je nastal prav zaradi te reorganizacije, kot nekakšen monument dotedanjemu delu te izjemno dobro naoljene organizacije ljudi in zvokov.

Ronin imajo izjemno kuriozen način vadbe, saj ob ponedeljkih že od leta 2004 dalje bolj ali manj neprekinjeno držijo javne vaje, najprej v nekem najetem züriškem klubu, od leta 2009 pa kar v lastnem klubu, ki ga je Bärtsch postavil prav v ta namen. Njihove kompozicije, poimenovane moduli in kot takšne tudi uporabne, so vedno procesirane najprej skozi živo plasiranje, celo skozi več let razvoja ter obdelave na teh živih nastopih in nato še turnejah, šele potem pa se morda pojavijo na plošči.

Že ob prehodu na ECM se je precej opazil določen prehod v estetiki, saj je Manfred Eicher, vodja in tudi producent pri tej založbi, precej močno vplival na Bärtscheva razmišljanja ne le o zvoku in akustiki, marveč tudi strukturiranju njihove glasbe. Ta je tedaj začela počasen odmik od močno prisotnega reichovskega minimalizma s poantiranim klavirskim pulziranjem in na zadnji studijski plošči Llyria iz leta 2010 bi bežno skakanje po delčkih plošče prej kot na skuliran groove predhodnih plošč sugeriralo na estetiko nekaterih klišejsko ECM-jevskih umetnikov. Shajev saksofon se sumljivo omamno vije v ospredju, komadi se zaključujejo že tam okoli osme minute, pri polovici njihovega običajnega časa za razvoj skladbe, čvrstost zvoka pa je opuščena v prid bohotnejšega vokabularja. Pozornejši prisluh izkaže, da je bendu ravno ta stilski prehod omogočil nov razvojni moment, saj gre namreč še vedno za isti organizem, ki pa je svoje metode preselil v drugačno, za njihov način tretiranja suspenza celo zahtevnejšo zvočnost.

A kakorkoli že, šele s pričujočim izborom koncertnih posnetkov iz let med 2009 in 2011, posnetih po odrih od Tokia do Dunaja, se je izkazal nov zvok zasedbe. Ura in tri četrt glasbe se tu drži skupaj kot en sam dolg koncert in ne kolaž približno desetih. Izbor komadov sega tako tja k prvim ploščam kot na njihov zadnji studijski izdelek in brez pretiranega pridržka je mogoče reči, da so komadi tako glede občutenosti kot – kakopak – produkcijske dovršenosti tule na povsem novi ravni. Bend tu kaže povsem nov pristop k minimalizmu ne le v smislu repeticije, marveč tudi v tem, da je lahko njihova pritajenost ravno tako udarna kot njihov najbolj mastno zabeljen groove. Idejo, ki je že v letu 2002 zvenela v svojem slogu, glasbeniki na tem albumu obdelajo tako, da se – seveda le relacijsko gledano – nekateri zgodnejši komadi in predhodna glasba nasploh zazdijo kar nekam premalo prefinjeni, nekako grobi oziroma, bolje rečeno, mladi. Tudi kanec sladkobna poetika prejšnje plošče, ki je akustično morda bližje glasbi na obravnavanem albumu, je tu deležna preobrazbe s ponovno dominanco groova in bolj lagodnim, manj dorečenim razvojem idej; lahko bi se reklo, da njihovi novejši moduli šele tule res sproščeno zadihajo.

Ob zamenjavi članov in verjetno nekem novem glasbenem razmisleku benda je več kot primerno, da sta se nakopičen kolektivni dosežek in živo izvajanje tako uigrane zasedbe ujela na tem dvojnem albumu.