No Fast Food: In Concert

CornerStoreJazz, 2014

Jazzovski bobnarji že dolgo nimajo vloge le spremljanja drugih glasbenikov, ki se jim za stransko vlogo praviloma oddolžijo s tem, da jim namenijo kak dolgi solo, ki jih za hip postavi v ospredje. Še več, z osvoboditvijo jazzovske govorice konec 50. in v 60. letih prejšnjega stoletja so se tudi številni bobnarji uveljavili ne le kot vodje zasedbe, marveč tudi kot polnokrvni skladatelji. Med glasbeniki, ki nadaljujejo to tradicijo, je tudi newyorški bobnar Phil Haynes, znan po sodelovanju z vodilnimi jazzerji, med katerimi velja omeniti vsaj Paula Smokerja in Anthonyja Braxtona.

Bolj kot njegova sodelovanja, ki jih je v 20 letih nanizal več kot 50, nas tokrat zanimajo njegovi avtorski projekti, natančneje nedavno ustanovljen trio No Fast Food, ki ga ob Haynesu tvorita še saksofonist in flavtist David Liebman in kontrabasist Drew Gress. Slednji je pri nas igral s Samom Šalamonom, Liebmana, ki je že v zgodnjih 70. letih opozoril nase v bendih Elvina Jonesa in Milesa Davisa, pa pomnimo po odličnem kvartetu, ki ga je vodil z Eleryjem Eskelinom.

Paradoksno, čeprav imamo pri nas izredno razvito festivalsko in siceršnjo jazzovsko koncertno sceno, poznamo bolj zadnja dva kot vodjo zasedbe. Razlog več, da prisluhnemo dvojnemu albumu, preprosto poimenovanem »In Concert«, na katerem se Haynes predstavi tako kot pretanjen inštrumentalist kot tudi zrel skladatelj z jasno vizijo modernega jazza, ki se spretno giblje na meji bolj konvencionalnega, mestoma kar klasičnega in avanturističnega izraza.

Obe oznaki moramo jemati pogojno, saj je iz skladateljskih postopkov in načina zgradbe skladb razvidno, da Haynes zavestno jemlje navdihe iz različnih obdobjih in iz njih vešče spleta samosvoj izraz. Že naslov tria, »No Fast Food«, da vedeti, da nas ne čaka nič instantnega, pač pa glasba, ki jo je treba konzumirati in predelati počasi in premišljeno, tako kot je, konec koncev, tudi odigrana. V grobem bi lahko skladbe razdelili na tri sklope, ki so med sabo na dvojnem ploščku smiselno in enakopravno razporejeni.

Gre za živahnejše skladbe, nato tiste srednjega tempa ter nazadnje balade. Slednje so, pa če se sliši še tako protislovno, najbolj udarne oziroma če povemo drugače: zdi se nam, da ravno v baladnih temah trio do konca razvije svoje odlike, kot so skrbno poslušanje soglasbenikov, promptno reagiranje na lahne spremembe v barvi zvoka ali dinamiki ter izreden čut za počasno ustvarjanje otožnega vzdušja, ki kljub žalobnosti stoji čvrsto in neomajno. 

Gotovo k temu prispeva nekonvencionalen način, s katerim se dostikrat lotijo baladnih tem. Skladba »Last Dance« denimo, ki jo pelje razčustvovan Liebmanov saksofon, uvodoma v ozadju nenehno spremljajo nemirni zvoki škripanja, grebanja in božanja činel. Trio si – pa ne le v baladah – vzame čas, da postavi temo, določi mesto vsakemu glasbilu in najde skupinski zven, ki ga bodo vsi trije nato zasledovali do konca skladbe. V tem so blizu svobodnjaškim in celo avantgardnim muzičistom, čeprav je pri triu No Fast Food rezultat prejkone romantičen in daleč od kakega viharniškega norenja ...

S počasnim odpletanjem skladb in pretanjenim igranjem, večkrat na meji slišnosti, so igro tria razprli še za učinkovite premolke in premore. In tudi če se skladbe razvijajo večinoma znotraj že zadanih tem, njihovo tekočo usmeritev praviloma rahljajo bodisi basist s svojo mišičasto in gibko igro, ali pa sam Haynes s tenkočutnim poplesavanjem po celem naboru bobnov. Še zlasti so ta poglabljanja zadane teme učinkovita v različno postavljenih tandemih, torej kratkih muziciranjih v paru, medtem ko tretji član počiva.

Triu ne manjka lucidnosti, ne v igri ne v poimenovanju skladb, saj marsikatera s svojim naslovom spomni na idejna strujanja v osvobajajočem in duhovnem jazzu 60. let, denimo »Incarnation«, »Chant« ali »Zen Lieb«, ki namiguje tako na zen kot na saksofonistovo ime. Ravno ta skladba sodi med izstopajoče na tem dvojnem albumu. V njej Liebman poprime za flavto, s katero riše sugestivne filigranske motive, ki se navezujejo na arabsko in ne na azijsko motiviko, kot bi lahko sklepali iz namiga na zen v naslovu komada. 

Tudi s takim sprevračanjem našega obzorja pričakovanj trio No Fast Food pleni našo pozornost. Če temu prištejemo imenitno igro, fino skladnost med glasbili oziroma dodelane vloge le-teh v skupinskem zvoku in kar nekaj presunljivo odigranih skladb, je jasno, da imamo pred sabo bend, ki bi mu bilo nujno treba prisluhniti tudi v živo ... do te priložnosti pa vam nudimo v posluh slabi dve uri njihovega koncerta, ujetega na albumu »In Concert«.