SUICIDE: Live 1977–1978

Blast First Petite, 2008

Ob približno takem času, točno čez teden dni, se bo zaključil domači, že triinpetdeseti Jazz Festival Ljubljana, ki bo na zaključnem večeru gostil švedsko pevko Neneh Cherry s švedskim triom The Thing. Pretekli torek je omenjena zasedba izdala album, naslovljen The Cherry Thing, na njem pa je tudi predelava skladbe Dream Baby Dream. To sta v izvirniku napisala in posnela Alan Vega in Martin Rev, poznana predvsem kot še danes živeči dvojec Suicide, ki je nastal davnega leta 1970.

Omenjena skladba je sicer izšla leto za danes obravnavanimi nastopi, a je močan pokazatelj vpliva tega protopunkovskega dua, ki naj bi med drugim prvi uporabil izraz punk za promocijo svojega koncerta novembra 1970. Dvojec je že na začetku kariere zaznamovala njuna nenavadna pojava, za tiste čase precej nenavadna uporaba sintetizatorjev zvoka in ritem mašin ter divji in izzivalni koncerti, med katere gotovo slovi leta 1978 posneti 23 Minutes Over Brussles.  Ta je edini z obravnavane kompilacije, ki je bil izdan že predhodno. In kako ne bi bil, ko pa se je začel z neodobravanjem občinstva, nadaljeval s krajo mikrofona, končal pa s polomljenim nosom Alana Vege. Čeprav dvojec nikoli ni dosegel mainstreamovske slave, ga med vplive prišteva cela četa glasbenikov. Vse od producenta in gonilne sile bendov Shellac in Rapeman, Steva Albinija, prek The Jesus and Mary Chain, Henrya Rollinsa, Joy Division, New Order, Nicka Cava, Radiohead, Spiritualized, Michaela Gire, R.E.M. in Brucea Springteena pa do novejših zasedb, kakršne so The Kills, The Horrors, MGMT in Gang Gang Dance.

Danes obravnavani koncertni posnetki so izšli pred štirimi leti v omejeni nakladi tri tisoč izvodov. Na šestih cedejih je 13 koncertnih posnetkov, večinoma dolgih le nekaj čez dvajset minut, posnetih v newyorških dvoranah CBGB, The Palladium in Maxs ter v Evropi, kjer sta Suicide nastopala kot predskupina zasedbi The Clash in Elvisu Costellu. Natančneje v Belgiji, Franciji, Nemčiji in Veliki Britaniji. Vseh trinajst koncertov je zabeležil Howard Thompson, ki se je že zgodaj navdušil nad zasedbo in ji sledil od New Yorka do Evrope in nazaj. Koncerte je, nezavedajoč se, da snema pomemben del glasbene zgodovine, posnel na diktafon Sony TC 150 in kljub ne ravno bleščečim posnetkom je poslušalcu jasna takratna koncertna slika. Govorimo o za takratne čase več kot nenavadni glasbeni zmesi, ki je ponekod navduševala, v Bruslju pa celo izzvala nasilje. Suicide sta bila po eni strani tako napredna oz. raje recimo drugačna, da sta množice s svojimi nastopi razburjala, obenem pa ne moremo mimo tega, da sta to očitno tudi hotela.

Dejstvo je, da je 13 koncertnih posnetkov namenjenih zagrizenim oboževalcem ali pa precej zagretim glasbenim raziskovalcem. Koncerti so podani v celoti, skladbe niso posebej razrezane in ob kvaliteti zvoka ter drznosti nastopov je jasno, da ne gre za posnetke, ki bi jih redno vrteli na domačem cede predvajalniku. Gre prej za dokument več kot očitno vplivne zasedbe, ki je uspešno podala svojo idejo in jo skozi desetletja razširila tako med popularnimi kot tudi med podtalnimi glasbeniki. Pričujoči koncertni posnetki so dokaz, da sta Suicide vedno znova raziskovala svojo koncertno formo, se upirala udobnemu zvoku in vzbujala nelagodne občutke ter napetost. Pravzaprav je šlo za performanse, nekatere skladbe so skoraj nerazpoznavne, Alan Vega in Martin Rev pa občinstvo utapljata v psihotični repetitivnosti, v morečih orglah in v predirajočih krikih. In prav občinstvo predstavlja velik del posnetkov, ki pričajo o razjarjeni publiki. Na londonskem posnetku se nekdo še pred začetkom zadere: »Get off,«, pozneje pa nekdo celo komentira: »This is awful.«

Stvari so se malce pozneje sicer spremenile in segment občinstva je sprejel Suicide, Alan Vega pa se je takrat celo ustrašil, da je njegove kariere konec. Da se je iz provokatorja, spremenil v zabavljača. A to je bil očitno le začetek masakra poznanih vzorcev v glasne, nasilne, drugačne in predvsem nove. Zasedba Suicide uradno sicer še obstaja, čeprav se njena akterja precej bolj intenzivno posvečata solo izdelkom in se redko vračata k matičnemu bendu, kot sta to recimo storila leta 2010 na dveh londonskih koncertih z Iggyjem Popom in njegovimi The Stooges.