TEENAGE JESUS AND THE JERKS: Live 1977-1979

Other People, 2015

Nocojšnji RŠ koncert lahko razumemo veliko več kot le posnetek nastopa določene skupine. Teenage Jesus and the Jerks imajo namreč zaradi svoje kratke zgodovine le malo studijskih posnetkov. Skupina, ki je delovala znotraj kratkega in turbulentnega obdobja newyorške No Wave scene, kontrakulture takratnemu glasbenemu širšemu toku, kot nakazuje samo ime, pa tudi novemu valu oziroma New Waveu, namreč ni izdala nobenega studijskega albuma in le nekaj malih plošč. Zato je toliko bolj cenjena odločitev Nicolasa Jaara oziroma njegove založbe Other People, da zbere koncertne posnetke, ki so se zvrstili med kratkim obstojem skupine med letoma 1977 in 1979.

Najstniško mlada in ostra kot britev Lydia Lunch je zasnovala skupino Teenage Jesus and the Jerks kot pljunek v obraz vsej takratni kulturi. Za radikalen glasbeni izraz, ki je postavil na glavo vse glasbene in kulturne vzorce, ni bilo ovir, če ni znala igrati kitare in akordov. Namesto tega je uporabljala slide kitaro z razbito steklenico. Nepoznavanje igranja na inštrument je bilo kvečjemu prednost za novo in svežo glasbeno izražanje, h kateremu je pritegnila še saksofonista Jamesa Chancea, basista Recka ter bobnarja Bradleya Fielda. Basista Recka je ob odhodu zamenjal Gordon Stevenson, v skupini je na mestu basista igral tudi Jim Sclavunos, ki ga poznamo tudi  kot bobnarja Sonic Youth, predvsem pa člana Bad Seeds Nicka Cavea in enega od zloglasne trojice Grinderman.

Teenage Jesus and the Jerks so torej v svoji kratki karieri bili inkubacijska doba za kasnejše artiste, ki jih poznamo v glasbeni kulturi, a so kot skupina tudi izpostavljeni kot vidnejši bend gibanja No Wave. To se je začelo v takrat zapuščenem in s heroinom prepojenem Lower East Sideu, kjer je Lydia Lunch živela v eni od številnih baz. To je bilo obdobje, ko se je spoznala z Martinom Revom, klaviaturistom Suicide, skupine ki je postavila zametke za No Wave gibanje. V njem se je našlo veliko ljudi, ki v prvi vrsti niso bili glasbeniki, temveč so se prvotno ukvarjali z drugimi oblikami umetnosti, kot je slikanje, a so galerije New Yorka bile za njih preveč elitistične in premalo radikalne. Tako je bila underground glasbena scena primerno okolje za njihovo izražanje. Zaradi zmesi hrupa in nasilja so No Wave koncertni nastopi mnogokrat delovali kot performans, kot pove Lydia Lunch v knjigi Rise It Up and Start Again Simona Reynoldsa, ki se osredotoča na obdobje post punka.

Kot rečeno, ne obstaja veliko posnetkov Teenage Jesus and the Jerks, takratni No Wave bendi se v studijskem okolju, ki je za njih delovalo preveč sterilno, namreč niso počutili udobno. Enega redkih zvočnih zapisov najdemo na kompilaciji No New York, ki jo je posnel Brian Eno. V takratnem obdobju je bil v New Yorku in se je srečal z novo in turbulentno glasbeno sceno. Na kompilaciji poleg Teenage Jesus and the Jerks slišimo še Contortions, DNA ter Mars.

V tokratnem RŠ koncertu slišimo posnetke, ki so se zvrstili na treh prizoriščih, newyorški CBGB poznamo, prav tako pa so nastopali tudi v Max's Kansas City. To je bil klub, kamor je zahajal Andy Warhol, v njem pa so redno koncertirali The Velvet Underground. Tretje koncertno prizorišče je bilo Horseshoe Tavern v Torontu. Posnetki so pričakovano surovi in energični, z neposrednim vokalom Lydie Lunch in zvočno kuliso, ki deluje napadalno in srhljivo utesnjeno. Ob tem se spomnimo, da četudi Lydia Lunch ni imela znanja kitarskega igranja, je od vseh članov zahtevala stoodstotno disciplino na koncertu. V kolikor je med nastopom prišlo do napak, se je na eni od naslednjih vaj nad njimi lahko znesla z obešalnikom, kot pravi že prej omenjena knjiga Simona Reynoldsa. Pesmi so pričakovano kratke, gibljejo se okoli dolžine ene minute, a jih prevzema neizmerna želja po ustvarjanju nečesa novega, razmišljanja izven utečenih kalupov. Preden poslušamo posnetek, pomislimo še na to, da so Teenage Jesus and the Jerks med koncertom popolnoma ignorirali publiko, niso vzpostavili očesnega kontakta ali zbijali šal, temveč hladnokrvno v desetih ali petnajstih minutah zmrcvarili vso prej znano glasbeno zgodovino.