THE AMES ROOM: IN

Monotype, 2010

Tokrat poslušamo zasedbo, ki smo jo, med drugim tudi ob priložnosti njenega nastopa v Ljubljani pred dvema letoma, na teh valovih že gostili. S saksofonistom Jeann-Lucom Guionnetom pa smo se v oddaji RŠ Intervju pogovarjali pred dobrim tednom. Govorimo seveda o triu The Ames Room, ki ga poleg Guionneta tvorita še Clayton Thomas na kontrabasu in Will Guthrie na bobnih. Plošča „In“ je bila posneta na dveh koncertih leta 2009, in sicer v Franciji in na Poljskem - naslova „Niort“ in „Poznan“ pa označujeta izvor vsakega izmed dvajsetminutnih kosov.

Ames Room so trio izrazno in inštrumentalno močnih glasbenikov z bogatimi in več kot zajetnimi izkušnjami na področju neidiomatske improvizacije, elektro-akustične kompozicije, konkretne glasbe, noisa, avant-rocka in še česa – v tem projektu pa so se odločili pridati svoj oseben prispevek tradiciji energičnega free-jazzovskega improviziranja s klasično zasedbo saksofon-kontrabas-bobni. Če se je projekt rodil iz neprikrite ljubezni do free-jazzovskih zvočnih konfiguracij, pa je po nekaj trenutkih jasno, da so ekspresivno-narativne dinamike le-teh v rokah Ames Room doživele svojevrstno predrugačenje. Njihova kolektivna igra se kljub rohnečemu saksofonu, prepletenemu basovskemu pulziranju in bobnarskemu trušču giblje z minimalistično rigoroznostjo kratkotrajnih celic, ki se po nekaj raztreščenih, a še vedno intelegibilnih repeticijah vsaka zase sesujejo v naslednjo. Morda nam je na tem mestu lahko v pomoč skovanka iz spremnih tekstov, ki trio označi za „minimalist maximalist terror jazz“. Po eni strani slišimo izjemno striktno in neizprosno agresijo minimalističnega vzorčenja, po drugi strani pa je ta izvedena s tipičnim energičnim razdejanjem boljšega free-jazza – ter kot taka Ames Room ločuje od drugih minimalističnih struj sodobnega improviziranega zvočenja. Minimalizem ekspresivne surovosti, ki je impliciran v neposrednem udaru t. i. „fire-music“, pred nami abrazivno odstrejo brez oziranja na lirizem, ki jo ponavadi spremlja, ter vse skupaj kvečjemu zazankajo v „in-your-face“ konkretnost noiserskega aspekta energičnih ropotanj afroameriških glasb. Na ta način hkrati z globokim poklonom tovrstnim zvočnim izvorom in širšim estetsko-kulturnim ekspresivnim tvorbam te naredijo še bolj svoje - z oddaljitvijo določenih potez in ojačanjem drugih. Dober primer je povsem nejazzovsko in v konvencionalnem smislu povsem nezasvingano bobnanje Willa Guthria.

Privoščimo si še zadnjo ilustracijo. Ames Room na trenutke zvenijo, kot bi prostovoljno zazankali najbolj hreščeč in podivjan moment Coltranove mojstrovine „Sun Ship“, kot je bila posneta na istoimenski plošči iz leta 1965, ter jo poslali skozi improvizacijski časovni vrtinec.