THE CURE: Bestival Live 2011

Sunday Best, 2012

Sobota je, polnoč je in nova inkarnacija RŠ koncerta prek radijskih valov trka na vaša ušesa. 89. vrsta in tretji sedež sta preveč oddaljena, zato zavzemite prostor pod stejdžem v vaši sobi, na katerem namesto Marshalla v temi čemi radijski sprejemnik. 

Nekoč, konec sedemdesetih, so trije imaginarni fantje, kakor že to gre, sestavili bend. The Cure so se poimenovali. Od takrat  se je spremenilo mnogo stvari: padali so zidovi, svet je postal virtualen, vreme nestalno, le rdeča šminka Roberta Smitha nikoli ni zbledela. V osemdesetih letih smo si izmenjavali stare legendarne kasete in si kultne The Cure presnemavali do bolečega šuma. Godba se je širila kot požar, ki ga je razširil veter, nemara isti, ki je razmršil frizuro talismanu benda Robertu Smithu. Leta 1989, maja je bilo, smo se vsi, darkerji, punkerji, hipiji – hipsterji so bili še v varnem zavetju jajc - šminkali v Tivoliju. The Cure so na odru Hale Tivoli odigrali nepozaben koncert, katerega fokus je bil predstavitev čisto svežega in fenomenalnega albuma Disintegration, njihovega vrhunca. 

V zadnjih letih je pionirje goth rocka težko uloviti, saj so njihovi nastopi redki kot njihove slabe pesmi, in tudi koncert na festivalu Bestival na Isle of Wight je bil prvi po dvoletnem skrivanju pred britansko publiko. S tega koncerta je tudi letošnji zvočni zapis dvojnega koncertnega albuma, prvega po letu 1993, ki nosi ime Bestival Live 2011. Prvi štirje koncertni albumi so bili še odlična plata Concert, ki je zajela prvih pet let delovanja v post punk vodah, wembleyevski Entreat, ki je nastavil ogledalo studijskemu Disintegration, nato pa še Paris in pop-senzibilen Show.

V unikatnem zvočnem svetu benda se z Bestival Live, katerega prodajni izkupiček gre v celoti dobrodelni organizaciji Isle of Wight Youth Trust, ni kaj drastičnega spremenilo. Smithov glas ima presenetljivo še vedno isti razpon in barvo kot trideset let nazaj, bas Simona Gallupa brenči ob Smithu že od nekdaj, če izvzamemo dve leti mrkih pogledov, za bobnarskim setom pa poskakuje Jason Cooper, ki je kjurovec od sredine devetdesetih. Prečiščen zvok diferencira album od mnogih bootleg izdaj, novo pa je to, da se je v zasedbo vrnil klaviaturist Roger O’Donnell. V album so The Cure vtkali skrčen material iz svojega bogatega kataloga. Kljub temu pa se na njem nahaja več bisernih komadov, kot pa jih imajo mnogi bendi navadnih v celi karieri. Še vedno so  vroča roba: ”Dancing, burning, itching, squealing, fevered, feeling hot hot hot!!! 

Na albumu ni pozabljena nobena faza delovanja benda. Zastopani so tako post punk začetki s hladnim pridihom odtujitve in obupa, ki je tekel že po žilah Joy Division, kot ritmični alter pop songi iz sredine osemdesetih, ter globoko mračna sanjska lirika neponovljivega Disintegration. Svoje mesto je na koncertni kompilaciji našlo tudi nekaj komadov s kasnejših albumov, ki pa v primerjavi s prejšnjimi monumentalnimi deli razumljivo delujejo razvodenelo, v primerjavi z ostalo povprečno svetovno produkcijo pa še vedno osvežujoče. Tak je recimo Friday I’m In Love, s katerim pa se danes ne bomo ukvarjali, saj ga imate priložnost od petka do svetka slišati na slovenskih komercialnih radijskih postajah. Njihovega ostalega mitskega materiala tam ne boste slišali, saj mostu, ki povezuje globok prepad med njim in Primary recimo, ne znajo zgraditi. “So they close together, dressed in red and yellow, innocent forever, sleeping children in their blue soft rooms still dream.”

Ploščo odpira Plainsong, briljantno razraščajoč se zvončkljav komad, ob katerem božiček in jeleni, ki se spuščajo z neba s paketi, v katerih so vesoljski sinthi, niso več privid. Veličastni A Forest, ki je mogoče njihov najboljši komad nasploh, te hipnotično vabi v vlažno zavetje nadnaravne tesnobnosti. Skrivnostna začimba albuma je po letu 1991 prvo koncertno izvajanje legendarno sladkega The Caterpillar, ki sledi lizanju po bas strunah, kateremu se ne moreš upreti, in Smithovem mijavkanju na jazzy Lovecats, ki ga strumno podpira publika z “bábanjem” v refrenu. Koncert zaključuje Killing Another, kozmetično spremenjen Killing An Arab, prvi singl iz leta 1978, ki je inspiracijo našel v Camusovem Tujcu, dvignil pa veliko prahu med islamsko skupnostjo.

Živi albumi se dostikrat prelevijo v razočaranje, saj hočejo bendi svoj opus narediti za nesmrten, The Cure pa mamutsko izvedbo uspešno balansirajo s hkratnim igranjem za hardkore fane in tisto publiko, ki čaka le paleto največjih hitov. In nihče ne ostane prikrajšan.