THE GORIES: The Shaw Tapes: Live in Detroit 5/27/88

Third Man, 2013

Ko na internetu odsurfamo na spletno stran založbe Third Man, ki jo ima v lasti Jack White, član znamenitega dvojca The White Stripes, najdemo njegov citat o bendu The Gories. V njem pravi, da je to skupina, ki bende z Les Paulovimi kitarami in Marshallovimi ojačevalci naredi, da izgledajo kot idioti. Pri tem se seveda ozira na primitiven in surov zvok, ki ga je ta detroitski bend gojil v svoji kratki karieri, čeprav kariera ni najbolj primeren izraz, ki bi povzemal smiselnost delovanja Micka Collinsa, ki je sedaj v bendu The Dirtbombs, Dana Krohe, ki je igral kasneje pri Demolition Doll Rods, ter Peggy O'Neill. Vse, kar je trio želel, je, da bi lahko posnel eno single ploščo. Imeli so idejo, da bi se vrnili v šestdeseta leta in ponovno zagnali motor glasnega, surovega in divjega garažnega rocka, ob tem pa so dvigovali obrvi nad sicer množičnim revival pojavom omenjenega obdobja, saj naj bi ti na novo nastali bendi ponujali preveč polikano in všečno podobo. Ne! Če igraš rock, ga igraj glasno, surovo in umazano, in ko kričiš v mikrofon, ti morajo izstopiti vratne žile. 

The Gories so nastali leta 1986 v Detroitu in se hitro pomešali med tamkajšnjo glasbeno sceno. Prvič so posneli par pesmi za kompilacijo It Came From The Garage II!, na kateri slišimo tudi Nine Pound Hammer, predhodnico Nashville Pussy, ali pa Zomby Surfers ter The 3-D Invisibles. Kompilacija je bila izdana pri založbi Wanghead, ki je skušala nabrati obskurneže glasbenega podtalja z logiko, ki deluje po principu, „če si odštekan, si za nas zanimiv“. The Gories so zaradi surovega ter raztrganega zvoka dveh kitar in nobenega basa ter skromnega in minimalističnega bobnanja, ki je komajda združevalo vsesplošno raztreščenost skupine, spadali v ta kalup čudaškosti. Bend se sicer ni imel za čudake in jih je ta etiketa motila, a ker so imeli pač možnost, so pri omenjeni založbi leta '89 posneli še svoj debitantski album Houserockin'. Ta je bil posnet v plehnati baraki, saj je ponujala zvok, ki so si ga The Gories želeli. 

Koncertni album The Shaw Tapes: Live in Detroit je bil posnet pred obdobjem debitantskega albuma, nastop se je odvijal v najetem prostoru pred trgovino. Kolikor je po posnetkih slišati, je bila na koncertu maloštevilna publika, a zato toliko bolj pristno razigrana. Kar simbolično povzema zgodovino obstoja The Gories, ki se sprehajajo na tanki črti med anonimnostjo in njihovo pomembnostjo pri ustvarjanju glasbene zapuščine, čeprav The Gories niso izumili ničesar novega, le stvari so ponovno postavili na mesta, kamor spadajo. Ob tem pa seveda prepričajo s sprotnim mešanjem glasbenih korenin. 

Mick Collins je v Detroitu razumljivo odraščal ob zvokih Motowna, kar se pozna v njegovi ljubezni do soul glasbe. Tej se je kasneje z zasedbo The Dirtbombs globoko priklonil z albumom Ultraglide in Black, na koncertnem albumu The Shaw Tapes pa The Gories zaigrajo Leavin' Here od Eddieja Hollanda. A kmalu zatem sledi pesem To Find Out detroitskih garažnih punkerjev iz šestdesetih, The Keggs. Ena od odlik The Gories je, da so dobesedno prepojeni z glasbeno dediščino. Mick Collins kot razlog za to navaja, da je bilo takrat v Detroitu veliko prodajaln z gramofonskimi ploščami, ki so vinilke prodajale po smešno nizkih cenah. Tako je bila zaprašena glasbena zapuščina dosegljiva radovedni mladini dobesedno za par centov. To kilometrino gramofonskih plošč, ki je šla skozi njihova ušesa, je zaznati pri The Gories, ki igrajo priredbe tako, kot da bi bili originali, njihove avtorske pesmi pa so slišati, kot da bi jih potegnili iz naftalina. To so storili pri komadu Boogie Chillen, kjer trio zabrede globoko v preteklost, saj gre za prvo single ploščo Johna Leeja Hookerja iz leta 1948. 

The Shaw Tapes: Live in Detroit je skupek avtorskih pesmi ter zaigranih priredb, ki so jih The Gories ponotranjili in izbruhnili v primitivni in surovi obliki. Nekaj teh pesmi je kasneje izšlo na njihovem debitantskem albumu, druge pa bi ostale pozabljene. Še dobro, da je Jack White njihov fen in se je odločil izdati koncertni album, zaigran pred petindvajsetimi leti. Mick Collins se skozi svoje celotno obdobje glasbenega delovanja priklanja glasbeni dediščini, z izdajo pozabljenega koncertnega posnetka pa se je glasbeni svet tokrat priklonil njemu oz. The Gories.