THE VELVET UNDERGROUND: 1969 Velvet Underground Live with Lou Reed

Mercury, 1974 

Pisalo se je leto 1969, bend je bil na zajetni turneji po ZDA in Kanadi, minevali sta dve leti od izdaje njihovega prelomnega debija The Velvet Underground & Nico. Lou in kompanija so si dotlej zgradili že kar zajetno bazo oboževalcev, ki so od časa do časa na njihove koncerte prinašali svojo snemalno opremo in jih z blagoslovom benda tudi snemali. Večina teh posnetkov je bila narejena s preprostimi prenosnimi diktafoni, kar se je odražalo v nizki kvaliteti zajetih zvokov. Žal med letoma 1967 in 1968, v času, ko sta John Cale in Lou Reed raziskovala izrazne potenciale glasnih kitar in tako gradila temelje noise rocka, ni nastal noben omembe vreden koncertni posnetek. Med obiskovalci njihovih nastopov pa so se kasneje občasno znašli tudi tonski mojstri, ki so s seboj privlekli profesionalno snemalno opremo. Temu je bilo v letu 1969 tako ob dveh priložnostih. 19. oktobra je nek lokalni tonski tehnik na magnetofonski trak ujel koncert v dallaškem klubu End of Cole Ave., nekje v novembru pa se je podobna reč zgodila v sanfranciškem klubu The Matrix, a tokrat je pobudo prevzel sam bend, ki je lastnike zaprosil za uporabo njihovega štirislednega magnetofona.

The Velvet Underground so omenjene posnetke postavili na stran in z njimi se ni nihče ukvarjal vse do leta 1974, ko je bil bend že stvar preteklosti, Lou Reed pa odločen, da zaslovi kot samostojni glasbenik. Po pričevanju basista Douga Yula se je h kolutom iz leta 1969 brez kakršnihkoli plemenitih namer prvi vrnil njihov bivši menedžer Steve Sesnick. Posnetke je hranil pri sebi doma in prišel je na idejo, da bi si lahko kot lastnik zasedbinega imena in avtorskih pravic potencialnega koncertnega albuma prècej napolnil žepe. V spletu okoliščin, ki javnosti ostajajo nerazjasnjene, so bili o njegovih namerah obveščeni drugi člani benda. In Sesnick je tako hitro najebal. Posnetke si je prilastil menedžment Louja Reeda in jih nemudoma predložil založbi Mercury, pri kateri so soglašali z izdajo nekakšne kompilacije najboljših izvedb v obliki dvojne plate. Vloga kuratorja je pripadala glasbenemu kritiku Paulu Nelsonu, ki je bil takrat zaposlen na založbinem oddelku A&R, tj. artists and repertorie, ki skrbi za odkrivanje talentov in usmerja razvoj vzhajajočih glasbenih zvezd. Že kmalu po izdaji leta 1974 pa je album postal predmet sodne pravde, saj klub The Matrix, kjer je nastala polovica albumskih posnetkov, nikdar ni odobril njihove uporabe za komercialne namene. Kljub temu se je nesporazum slednjič zgladil izven sodnih dvoran.

Večina izmed sedemnajstih skladb premore za tisti čas razveseljivo čisto zvočno sliko, kar gre pripisati uporabi štirikanalnega magnetofona, za analogno toplino pa skrbijo občasna, bolj ali manj izrazita prasketanja. Zaradi odsotnosti ambientnega mikrofona je zvočna kulisa klubov End of Cole Ave. in The Matrix omejena na zvoke, ki so jih ujeli mikrofoni za vokale in bobne, to pa rezultira v precej intimni atmosferi, ki daje občutek, da je bila na koncertih prisotna le peščica ljudi v prvih vrstah. Ko je album pristal na trgovinskih policah, so med nabirko izstopale pesmi We're Gonna Have a Real Good Time Together, Over You in Sweet Bonnie Brown/It's Just Too Much, ki dotlej še nikjer niso bile izdane. Kot bonusa gre šteti tudi štikla Lisa Says in Ocean, ki so ju feni pred izdajo lahko slišali le v utelešenjih, ki so se znašla na Reedovem prvencu Lou Reed iz leta 1972, medtem ko sta bili pesmi New Age in Sweet Jane, ki so ju kasneje vključili na dolgometražec Loaded iz leta 1970, v primerjavi s kasnejšima albumskima verzijama predstavljeni v radikalno drugačni obliki.

Sicer pa se tudi preostanek odigranih skladb manifestira kot utelešenje mita The Velvet Underground o tem, da je bil to strasten in samozavesten koncertni bend, ki pesmi ni hotel oziroma ni znal odigrati dvakrat na isti način. Izpostaviti moramo kitarski tandem Reed in Morrison, ki se na albumu občasno brezskrbno predaja impulzivnemu nojzerskemu brenkanju, medtem ko ritmična sekcija z Maureen Tucker za bobni in Dougom Yulom z basom skrbi za tipično suho, minimalistično in primitivno, toda vselej učinkovito podstat. Pesem I'm Waiting For the Man dobi na pričujočem albumu nekoliko nenavadno preobleko s pridihom country rocka; brezčasna Femme Fatale tokrat premore močnejši naboj, saj za vokale namesto hipnotične Nico skrbi kar sam Reed, podobno pa se zgodi pri pesmi I'll Be Your Mirror, ki jo je na koncertu namesto Nico odpel Yule. Njihova nepredvidljivost in nagnjenost k improvizaciji se denimo kaže v pesmi White Light/White Heat, ki je z dobrih dveh razpotegnjena na osem in več minut, v katerih kraljujejo zanje značilno eksperimentalni zvoki hreščečih kitar. Album, ki lahko obvelja za eno boljših prič njihove zapeljive odrske prezence, tvorijo še druge izstopajoče stvaritve iz njihovega dotedanjega opusa, denimo Heroin, Some Kind of Love in Rock'n'Roll.

Čeprav se je njihov prvenec The Velvet Underground & Nico sprva prodal le v 30.000 izvodih, pa je britanski glasbenik Brian Eno leta 1982 razmišljal, da je vseh 30.000 kupcev prvega natisa potem ustanovilo svoj bend. Zato ne čudi, da je bil zaradi nedostopnosti njihovih večinoma razprodanih naklad od začetka sedemdesetih pa vse tja do sredine osemdesetih prav album 1969: Velvet Underground Live with Lou Reed tisti, po katerem so najpogosteje posegali feni The Velvet Underground druge in tretje generacije.