THE WHITE STRIPES: Under New Zealand Lights

Third Man, 2012

Tokrat v RŠ Koncertu poslušamo dvojno ploščo White Stripes, izdano pri založbi Thirdman, katero je ustanovil Jack White. Gre za dva zgodnja posnetka, ki ju je kitarsko bobnarski dvojec odigral v letih 2000 in 2003. Plošča z naslovom Under New Zealand Lights vsebuje koncertna nastopa v Aucklandu. Tako slišimo nastop v sklopu njune prve mednarodne turneje v klubu The Kings Arms, kjer igrata pesmi njunih zgodnjih singlic in studijskih izdaj. Naslednji koncert, ki je bil posnet leta 2003, pa je nastal v mednarodni osnovni šoli. Na tem posnetku se avtorja bistveno bolj posvetita priredbam ameriške blues zgodovine. White Stripes sta v svoji rock izraznosti vedno gojila spontanost in improvizacijo. Glasbo sta ponesla med ljudi in kot takega gotovo tudi štejemo nastop na osnovni šoli.

White Stripes sta sicer prenehala z ustvarjanjem leta 2011, a sta v svojem obstoju uspela močno popularizirati osnovno, surovo rockersko formo. Kitasko bobnarski dvojec je danes dobro ustaljena forma, tudi mainstreamovski trik. Ne rečemo, da sta se spomnila take postave, sta pa gotovo to surovo in do temeljev slečeno rockersko formo ponesla med širšo množico ljudi. Pri tem pa nista bila osamljena, White Stripes sta močno vpeta v avtomobilistično  mesto Detroit, ki ne slovi po blišču, nudi pa nenehni preplet raznolikih glasbenikov. Debitantsko ploščo sta producirala v  studiu Ghetto Recorders, kjer so si vrata podajali raznoliki ustvarjalci tamkajšnje garažno rockerske scene, med drugimi tudi The Dirtbombs, bend, v katerem je kot basist nekaj časa igral tudi lastnik omenjenega snemalnega studija.

Danes White Stripes pozna množica glasbenih poslušalcev, a takrat sta si šele utirala svojo glasbeno pot. V času njunega novozelandskega koncerta sta ravno izdala svojo drugo ploščo De Stijl, s katero tudi odpreta koncert. Tako na začetku slišimo  You're Pretty Good Looking, Hello Operator, Truth Doesn't Make A Noise, ob tem pa so se na posnetku izgubile prve minute koncerta. Po močnejšem kitarskem začetku sledi Your Southern Can Is Mine, stara bluesovska pesem mississippijevske delte. Ob tem spominu na korenine ameriškega bluesa, ko slišimo še pesem Robert Johnsona, se White Stripes tudi vrneta k svojim začetnim single izdajam. Koncert se nadaljuje s preskokom in ponovno vrnitvijo na njuno takrat aktualno ploščo De Stijl. A po zvočni strani ostajata v bluesovskem zvoku, ki je ojačan s hrupno električno kitaro. Zvok se k bolj rockerski glasbi in tudi značilni liriki Jacka Whitea preobrne s pesmijo Dead Leaves And The Dirty Ground , medtem ko se pošteno rockanje nadaljuje z igranjem pesmi iz njune debitantske plošče. Na nastopu sledi ponovni zvočni zasuk k recimo bolj mirnejši pesmi Jolene od Dolly Parton.

White Stripes tako na koncertu ponujata raznoliko intenzivne glasbene tokove. Z njuno prvo ploščo se zvok proti koncu koncerta ponovno okrepi, dokler koncerta ne zaključita s ponovnim spominom na pesmi ameriškega juga.

Kot rečeno, ploščo Under New Zealand Lights sestavljata dva koncertna posnetka. Na drugem slišimo njun nastop, ki je bil v mednarodni osnovni šoli, ponovno v Aucklandu, in sicer leta 2003. Ta nastop je tudi prirejen okolju, v katerem igrata. Med drugim Jack White vseskozi razlaga izvore bluesa, pojasnjuje tehnike igranja ali pa kako drugače nagovarja zbrane mlade poslušalce. Koncert je z igranjem starih bluesovskih priredb še bolj usmerjen h glasbeni zapuščini. Med njimi se najde tudi Grinnin' in Your Face, avtorja Sona Housa, pesem pa je poznana tudi skozi delo Little Axa, vmes pa se najdejo še avtorski komadi. Ta koncert je s svojo nežno intimnostjo pravo nasprotje posnetku iz prvega nastopa. Ob tem se še dodatno pokaže, kako udobno se White Stripes počutita v raznolikem okolju. Res je, da je nastop v šoli zastavljen malo bolj umirjeno, a to se ne pozna v njuni izrazni moči.

Koncertni album Under New Zealand Lights se pridruži izdaji nastopov, ki so izdani pod naslovom Under Lights. Z izdajo tega albuma se White Stripes vrneta na začetek svoje glasbene kariere, ki se je kasneje še razvijala in zvočno širila. Tukaj smo deležni garažno kitarskega bluesa, zaigranega v pristnem koncertnem okolju ali pa med bolj radoživimi stenami šolskih hodnikov.