VIRTARANTA OKUDA BERGER TRIO: Live @ Rojišče

Samozaložba, 2016

V današnjem RŠ koncertu bomo poslušali nastop tria, v katerem nastopa tudi domači multiinštrumentalist Brgs, oz. Jaka Berger. Pri nastopu se je spoprijel z bobni, medtem ko sta Rieko Okuda na violi in glasu, ter Antti Virtaranta na kontrabasu, vsak po svoje dopolnjevala zvočno zgodbo. Trio je nastal po srečanju na berlinskem Multiversal festivalu v letu 2014, a se je konkretneje formiral šele leto za tem. Nastop, ki ga je bilo možno poslušati na vrhniškem Rojišču, pa je sicer med prvimi v seriji nastopov, ki jih trio namerava opraviti na domačih tleh. 

Posnetek se otvori s posameznimi klikajočimi trki, ki opominjajo na akustičnost zasedbe. Poleg drobnega trkanja, pa v ozadju postopoma naraščajo bobnarske metlice, kar zvočno sliko počasi zasiči in ustvari udoben prehod za tranzientno močnejše zvoke. Trkanju lesenih palčk, ter metlicam, se nato pridružijo prvi bolj definirani toni. A ti so igrani z lokom in dovolj kratki, da ne usmerijo nastopa preveč v eno melodično smer. Tudi sicer melodičnost ni posebej močna tematika pri posnetku. Večji del pozornosti je posvečen ustvarjanju ravnovesja med načrtovanim soigranjem ter spontanim korakom, ki vsake toliko vmesno točko koncerta presekajo in nakažejo morebitni naslednji ovinek.

Zvočni izkupiček, ki ga trio ustvari, spominja na utečenost programirane glasbe, a le za hip, kajti katerokoli vzpostavljeno ritmiko in tonalno izmenjavo se uporabi kvečjemu kot stavek v povedi, ki se dramatično plete dalje. Dramatičnost se nato, ko s trzajočim žaganjem z lokom doseže višek v nevrotičnosti, nekoliko pogladi z bolj prominentnim nastopom kontrabasa. Škripanje in nategovanje strun z nižjimi frekvencami tudi omogoči ostalim visokozvenečim zvokom, kot so snare boben in nenazadnje sunki loka po violini, da najdejo svoje mesto. Kar je prej zvenelo že skoraj preveč nasičeno, sedaj najde novo prostorskost za raztegovanje posameznih refleksnih izpadov glasbenikov. Sledi premor na bobnih, ki ga izkoristita viola, ter kontrabas. Sorodna inštrumenta se dobro ujameta, kajti medtem ko viola podaja par tonov, jih kontrabas okrepi z zvoki, ki z brnenjem strun ob vrat razširijo harmoničnost sicer nekoliko tanko zveneče viole.

Šele, ko se odmisli skladnost teh godal, pri čem je zasluge potrebno dati seveda nastopajočim, se lahko sliši Brgsov doprinos. Značilno za bolj ambientalne projekte, Brgs svoje sposobnosti preudarnega improviziranja tu pretvori v spremljavo na činelah, ki se nato preseli na celotno baterijo.

Za zaključek, se ob koncu posnetka inštrumentom pridruži še človeški glas, ki zatikajoče poustvarja zvočno raziskovanje, katerega so z inštrumenti prej vzpostavili. To predstavlja tudi nekakšen finale, saj se tudi glas posveča predvsem fizičnosti zvoka in izbiro iskanja sporočilnosti prepusti poslušalcem.