VLADA DIVLJAN & LJETNO KINO: Live@Tvornica kulture

Aquarius, 2015

In memoriam Vladi Divljanu. “Kad ne bude mene, kad nas skriju praprati, travke i šaš, pamtiću je pesmama svojim i tad, o reci mi njoj, da je tako prolazno sve, kao ptica let”. 

Plošča Vlade Divljana in Ljetnog kina Live @ Tvornica kulture je izšla - že ali šele - nedavno. Igra usode je hotela, da dobi koncertni zapis iz lanskega aprila predznak posthumen. „Glasine se brzo šire,” predvsem tiste slabe. V zagrebškem Aquariusu so se namreč nadejali radostnega dne izida albuma, a ga je prehitel brezbarven dan, dan, ko je odšel idol mnogih, večni maljčik in največji gentleman rokenrola na naših meridianih. Tiho, tiho, tiho in prehitro se je zaprla življenjska knjiga Vlade Divljana, polna ljubezni in nedokončanih poglavij. 

Vlada Divljan in Max Juričić sta se spoznala poleti 1980 na legendarnem mladinskem festivalu v Subotici, kjer so nastopali Film, Haustor, Orgazam, Šarlo in Idoli. Slednji trije se bodo leto kasneje zapakirali v prelomni Paket aranžman album, biblijo novega vala, ki je kasnejše generacije zaznamoval z neizbrisljivim tatujem. Tako kot Jugoslavija, ki si je med komunističnimi in kapitalističnimi skalami utrla svojo sotesko, je tudi jugo glasba osemdesetih ubrala svojo specifično pot in  bila nekaj najboljšega, kar se je lahko mulariji v nekdanji državi zgodilo.

Melodije so šle tudi čez meje – oboževal jih je predvsem vzhodni blok in jih na debelo prirejal – spomnimo se le poljske kompilacije priredb Yugoton. Novi val mej nikoli ni poznal. Centri Ljubljana, Reka, Zagreb, Sarajevo, Novi Sad in Beograd so dihali enotno. Nostalgija je v zraku. Tihe, tople in  brezbrižne noči ob kitari ter ljubezni na obali večno plavega Jadrana so ostale le sence in spomini. Nepozabni so refreni večne mladosti. Film se vrti nazaj v šestdeseta – zabave s plesom in Devojko mala, priredba šlager majstora Darka Kraljića, ki so jo nato ukradli Rusi, prav ti slovanski brati, ki jim je bil naklonjen Divljan. Pesmi, ki jih je pisal, so bile ode ljubezni in namenjene predvsem njej, ljubljeni ženski, povzročale so  ljubosumne izlive - “ljubavi, nemoj, nemoj se ljutiti, nju sam morao ljubiti, dugo bio sam sam …” - nekatere pa provocirale.  Retko te viđam sa devojkama je v osemdesetih vzdignila manj prahu, kot bi ga danes, če bi jo v poplavi instant melodij sploh  kdo poslušal. V današnjih homofobnih postbalkansko travmatičnih časih je ljudem v navadi krivca za svoje težave iskati povsod, čeprav ga najdejo v ogledalu. V njem se je svojčas ogledovala tudi Malena, ki jo je Divljan v živo, s stihi dubrovniškega baročnega trubadurja Ivana Gundulića še ozaljšal. Edina in nepogrešljiva Malena - ki je mimogrede napolnila že 74 let - je bila eden od razlogov, zakaj faks še ni dokončan - “bez tebe više ja ne učim ko pre”. Eden od njih je bil tudi bunker B-51 na Gerbičevi, kjer je bil, na s pijačami politih lepljivih tleh,  stopnjevalni ritem urnebes centrifugalne sile kazačoka Maljčikov del železnega sredinega repertoarja. Nato pa odhod v “fabrička jutra, dim iz dimnjaka …” Neki drugi časi, v katerih ni bilo vsega, ni pa manjkalo dostojanstva.  

Ljetno kino Big Band, v katerem sta poleg Maxa Wilsona na ukuleleju še dva nekdanja člana skupine Film – basist monsieur Ude Barracude in Jura Novoselić Kuzma - je z Divljanom leta 2013 že izdal EP 4 godišnja doba, s katerim se nadaljuje rdeča nit poetičnosti beograjskega šmekerja, hkrati pa tudi tradicija  veselega zvoka Vještic in otoškega Šo!Mazgoon. Melanholična mediteranska harmonika, čelo, klarinet in za nameček še beatbox stopnjujejo pestrost zvoka. Priredbi na plošči sta še Baba Zumbula, balkanski tribe, ki ga je Divljan posnel s Kirilom in Balada zloslutnica Indexov.

“Zašto su danas devojke ljute, u moje vreme bilo je drugo, rođen sam 1958, nad Beogradom je duvao jugo ...” Vlada Divljan, Purger koji kaže bre, je obličje zemlje - kakor tudi še en velikan srbske kulture, Vuk Karadžić - zapustil na Dunaju v 57. letu življenja. Naj počiva v kolektivnem spominu, varuhu njegovega lika, dela in mita, ter v miru nekje na nebeških prostranstvih, od koder sporoča: “Ja ću im se javiti, u snu ili na javi, ja ću im pokazati, kako kruže sazvežđa.”