1115 v Pritličju

Pritličje, 4. 5. 2017

RŠ Intervju z 1115

Strogi center Ljubljane, z njim pa lokal Pritličje, se je v zadnjih 14 dneh vsaj trikrat izkazal za lokalno gravitacijsko središče elektronske muzike. V zaključku aprila so edinole v Pritličju našli prostor za presenetljivega zanesenjaka Takahido Higuchija - Foodmana in eklektične internetne muzike, dan kasneje pa je v istih prostorih vrtel domači mladi up elektronske scene .čunfa. V četrtek, pred petimi dnevi, sta nato le kratek čas po namakanju nog med prvomajskimi počitnicami tamkajšnje koncertne luči ugledala dva Münchenčana – GREY in FEHLER KUTI, duo za imenom 1115.

GREY in FEHLER KUTI sta dva navdušenca nad improvizirano elektronsko glasbo, vendar ne na način abstraktne ali eksperimentalne elektronske produkcije, temveč s spontanim igranjem z gruvom, ritmičnim džemanjem, zankanjem in vsem, pri čimer jima lahko koristita 2 računalnika, looperji, mikrofon in klaviaturski midi kontroler. V vsakdanjiku sta 1115 dva posebneža – eden tih, drugi preglasen, oba pa sta prekerna delavca z diplomama iz humanističnih disciplin in navijača fuzbal ekipe Borussie Dortmund. Glasba jima je očitno skupen sprostitveni hobi in oba sta ravno dovolj nora, da svoje skope denarce zapravljata za izdaje muzike in za redke turneje. V tem znamenju se je odvil tudi tokratni koncert, ki je obeležil njun debitantski album naslovljen POST EUROPE, izdan pri njunih münchenskih kolegih pri založbi Alien Transistor.

Večer je potekal precej razbremenjeno, GREY in FEHLER KUTI se nista pustila kaj veliko motiti z začetno neudeležbo. Nekaj čez deseto uro sta prilagojeno večeru pričela z dolgim ritmičnim uvodom ob konstantnem sintovskem valovanju, medtem ko so se v ozadju izrisovali muzejski eksponati – kipci afriških plemen. Z glasbo vred je vse skupaj spominjalo na delo ameriškega producenta Craiga Leona in njegov znamenit sci-fi projekt Nommos ali kako bi se slišala interplanetarna folk glasba. Vzporedno temu uvodu je FEHLER KUTI nato počasi pričel z zankanjem svoje dadaistične verzije glasu Thoma Yorka in s tem povabil občinstvo v naglo zibajoči trans. Z dokaj preprostim nasnemavanjem in tišanjem loopov sta dodajala in odvzemala zvočne plasti ter se z njimi tako ali drugače igrala – oscilirala, prevrtavala, večala jakost odmeva ... Če odmislimo vokal, ni zvenelo nič kaj radioheadovsko - prej bi lahko pomislili na nemškega dub elektroničarja Pola. Sicer pa je bil nastop po načinu izvajanja bližje lanskoletnim klubskim maratoncem Neopogo z malce manj hiphoperskega značaja in dobro dozo afrofuturizma, lo-fi housa in džungelskega duba.

Po dveh bisih sta imela 1115 počasi dovolj, čeprav bi bila njuna glasba lahko tudi popolno ozadje za večurno čitalniško vzdušje ali kakšno »sprostitveno dejavnost«. Glede na tip igrane glasbe in nastopa v živo smo sicer pogrešili sposobnost bolj odrezavih sprememb, med drugim tudi ker so se prehodi med komadi začeli vleči po tem, ko jima je začel nagajati projektor. Ambientalno sta sicer navdušila, tudi ritmi so segali od 70 do 135 udarcev na minuto, a so se spreminjali neverjetno počasi, kar je znalo posedéti okoli petnajstglavo poslušalstvo. Duo 1115 sta bila po nastopu sicer opazno navdušena in tudi med njim sta dajala občutek, kot bi se vživela v svoj zaprt vadbeni prostor in bi po čik pavzi lahko nadaljevala z igranjem še nekaj ur.