20 years International Deejay Gigolo Records w. DJ HELL

foto: Mark Kucler
Klub K4, 31. 3. 2017

Pretekli petek je klet na Kersnikovi štiri obiskal nemški DJ, ki se za mešalko vrti že skoraj štiri desetletja, s svojo založbo International Deejay Gigolos pa danes uživa nekakšen status institucije. Prav zaradi izredno močne prisotnosti na elektronskem parketu predvsem v devetdesetih in v štartu drugega tisočletja ob omembi imena DJ Hell vzburimo marsikaterega rejverja iz takratnih časov, in čeprav konec meseca pričakujemo izdajo njegovega že sedmega albuma, lahko rečemo, da sta tako Hell kot njegova založba danes na točki stagnacije. Mlajši populaciji zato ime ne ponudi takojšnjih asociacij, medtem ko je to isto ime zadosten razlog, da malce starejša generacija brez večjih pomislekov ponovno obuje plesne čevlje in se odpravi proti klubu K4.

Prijetno presenečenje je prav zato predstavljala publika, ki je po polnoči začela vztrajno polniti malo plesišče. Vidno starejšo sestavo od običajne v štirici je začinil še presenetljivo velik delež tujih obiskovalcev, nostalgično navdušenih nad obiskom DJ Hella, žal pa začetek večera ni ponudil pravih razlogov za navdušenje. Manjši prostor so zapolnile izredno generične in dolgočasne tech house bas linije, za nameček pa je v skoraj identični maniri dogajanje na velikem flooru odprl še Stanny Abram. Ponavljajoča se tribal tolkala in razvlečeni 4 4 basovski vzorci razen enakomernega ritma na obeh plesiščih niso dali ničesar in so imeli namesto želenega ogrevalnega prej kontra učinek. Ob zibanju publike je glasba vzbujala skrb in pomisleke glede nadaljevanja večera. Ob izbrani podporni zasedbi in slišanem zvoku se je namreč porajalo vprašanje o stilski usmerjenosti glavnega gosta. Mar bo ta nadaljeval v podobnem slogu in nas razočaral z glasbo, popolnoma drugačno od tiste, ki je to isto publiko navduševala v poznih devetdesetih?

Okrog pol tretje ure zjutraj, ko je za krmilo velikega plesišča stopil DJ Hell, je postalo jasno, da ogrevanje ni bilo zgolj nezanimivo, pač pa tudi stilsko neprimerno. Glasbeno smiselne povezave nismo uspeli najti, saj je nemški selektor svoj set začel s progresivnimi melodijami in nakazal jasen kontrast glede na predhodno dogajanje, s tem pa požel vidno navdušenje publike. Ne glede na to je hitro postalo jasno, da se je štiriinpetdesetletni veteran za mešalko močno polenil. Izpod njegovih prstov so prihajali tehnično neprepričljivi miksi skoraj po principu fade in, fade out. Na CDJ-jih je sicer spretno lovil ritem, a problematično je bilo dejstvo, da je prav vse komade predvajal v njihovi celoti in s tem setu odvzel vso dinamiko. Selektivno se je Hell gibal med progresivnejšim tranceom, technom in spevnim houseom. Ni se obešal na retro izdaje devetdesetih, ampak namesto tega raje izbiral med aktualnejšimi izdajami. Slišali smo kar oba štikla z zadnjega singla Radio Slavea, pa techno poslastice kova Kessell in Truncate z vpadom Solomunove priredbe vokalno bogate viže berlinskega benda Moderat - Eating Hooks. Set ni deloval kohezivno, a publike vse našteto ni zmotilo. Zapolnjen prostor se je z navdušenjem odzival na vsak Hellov korak, zato je v splošnem vladalo odlično vzdušje. Tudi glavni gost se je za mešalko počutil dobro in svoj set sklenil podaljšati za celo uro, ob koncu pa požel buren aplavz obiskovalcev.

Glasbeno precej raztresen večer je pustil mešane občutke in ga je morda še najbolj zaznamovala odlično razpoložena publika, a zdi se, da se prav to občinstvo oklepa nostalgičnosti, ki potrjuje popolno Hellovo legitimnost. Tako je večer potešil večino obiskovalcev in bil primeren izgovor, da se starejša generacija ponovno znajde pred subi kluba K4, prave elektronske sladokusce pa je pustil ravnodušne.