35. Festival Druga godba, prvič

Channel Zero, Cankarjev dom, Ljubljana, 21. in 22. 5. 2019

V tokratni RŠ recenziji se posvečamo torkovemu in sredinemu dogajanju na festivalu Druga godba, dogajanju v Ljubljani, v torek v klubu Channel Zero, v sredo pa v Cankarjevem domu, najprej v Štihovi dvorani in kasneje še v Klubu Cankarjevega doma. Pogled na program letošnjega, že 35. festivala Druga godba, enega najprominentnejših domačih festivalov, ki vsako leto znova v naš prostor privabi nabor aktualnih, drugačnih muzik z vsega sveta, je odkril, da nas prva dva koncertna festivalska večera čaka pet koncertov izvajalcev, ki jih tako ali drugače povezujemo s tradicionalno, svobodno, avantgardno, improvizacijsko, vsekakor pa jazzovsko godbo. Morda je zelo jazzovsko obarvanemu programu letošnje Godbe botrovala tudi sočasno odvijajoča se konferenca Jazz Connective, ki s pomočjo evropskih sredstev povezuje glasbenike, festivale in projekte iz Birminghama, Dublina, Helsinkov, Lodža, Londona, Ljubljane in Lyona. Koncertno dogajanje je odprl prav v Lyonu delujoči Seb Brun oziroma Ar Ker, ki je v Ljubljani in tudi na Drugi godbi že koncertiral, je namreč član benda Yasmine Hamdan, ki je na oder Druge godbe stopila v letih 2015 in 2017. Tokrat pa se je Seb publiki prvega večera letošnjega festivala predstavil sam, v sprva intimnem vzdušju kluba Channel Zero, v središču njegovega koncertnega seta pa je bil set bobnov, ki jih je Brun bogatil z različnimi elektronskimi orodji.

Uvod v koncert je popolnoma upravičil PR krilatico o šamanističnem elektronskem ritualu. Ar Ker je namreč z nekakšnim kovinskim tolkalom oziroma z repetitivnim udarjanjem nanj na težko dobo v prvih petnajstih minutah koncerta popolnoma umiril svojo publiko, jo skozi dromljanje skoraj hipnotiziral, nato pa je, čez v zanko poslana tolkala, v zrak in med publiko zarezal s svojim vokalom, napevom v recenzentu neznanem jeziku. A ambivalentno drugačen, bistven del Ar Kerjevega izraza se je v umirjenem uvodu šele začenjal razvijati. V ospredje so postopoma stopili bobni, elektronsko gnani sampli in modularno manipulirano zvokovje, ki je polnilo zvočni prostor. Brun je s kirurško natančnim tolčenjem počasi, zares počasi plastil svoj zvok in vanj mešal vse več groova ter hkrati vse več kompleksnosti, hitrost se je pogosto spreminjala znotraj samih zgradb, njegove bobnarske fraze so bile z vsako repeticijo bolj zapletene. Vsak nov vnos je bil v začetku relativno enostaven, Ar Ker pa je nato vsakič znova dodal za kompozicijo ključen zvok bodisi toma, snarea ali hi-hata, ki se je skozi plastenje in spretno manipulacijo s pomočjo efektov zlil v okolico zvokov, ki jih je glasbenik dodajal, in z vsakim dodanim zvokom so kompozicije delovale bolj nasičeno. Ar Ker svoj groove z izrazito globoko mero swinga dekonstruira do take mere, da v njem ne čutimo priljudne, za hedbenganje primerne ritmike, vseeno pa v praktično vsakem taktu prav zaradi repeticije zapletenih ritmov začutimo nastavke manj avantgardnih godb, reference na severnoafriške godbe, jazz, dub, celo hip hop. Brun je v svojem razkošnem in vse bolj energičnem udrihanju po bobnih v drugi polovici nastopa še stopnjeval avantgardni trans, ki je topotal kot hrupen vlak, kot neustavljiva zvočna gmota, ki je krivila percepcijo zvoka in percepcijo ritma.

Sledil je koncert, ki je obetal nekoliko lahkotnejšo glasbo, neprimerljivo več groova, melodiko in celo priložnost za ples. Na svetovni premieri so moči združili finski trio Mopo, ki igra mešanico jazza, postbopa, funka in celo punka, ter Jimi Tenor, gospod, ki je s svojim delom v premnogih glasbenih miljejih v 30-letni karieri zrasel v eno vidnejših person evropske avantgarde, elektronike in ja, jazza. Že znani zasedbi, ki jo tvorijo basist, bobnar in saksofonistka, se je Tenor pridružil s saksofonom, flavto in sintetizatorjem. Linda Fredriksson je v rokah večinoma držala baritonski saksofon, s katerim je demonstrirala tako obsežno znanje kot tudi kondicijo in subtilen občutek za prepuščanje prostora drugemu saksofonistu, gostujočemu Jimiju Tenorju, ki je vendarle sledil vlogi gostujočega zvezdnika, si nekajkrat preprosto vzel prostor pod žarometom in v svoji fancy obleki (na katero se je, mimogrede, vseskozi projiciral simbol korporativnega računalniškega okna, torej rahel minus za organizatorja) obrnil v drugačno smer. Saksofonista sta si izmenjevala prostor v vodenju igre, pogosto pa moči združila v preprostem jadranju in dopolnjevanju medsebojnih zvokov. Recenzenta je navdušila tudi dolžina solaž, njihova izvirnost in igra Jimija Tenorja – torej ne nujno njegovo igranje. Tenor je na momente počel točno tisto, kar kot njegovo odliko izpostavljajo Mopo – poslušal je preostale glasbenike, nemudoma dobil idejo in jo prav tako nemudoma preizkusil, včasih s sintetizatorjem, včasih zgolj z nekaj toni, ki jih je izvabil iz saksofona ali flavte. Ritmična sekcija zasedbe Mopo je še enkrat potrdila svojo širino, Eero Tikkanen z bas kitaro in kontrabasom je tlakoval punkovske in funkovske eskapade, ki jim je s primerno mero dinamike v svojem igranju sledil bobnar Eeti Nieminen.  

Naslednji dan je Druga godba v Štihovo dvorano Cankarjevega doma vabila že ob 17. uri, ko je dramski lok koncertov, ki je v svoji zgradbi spominjal na torkovega, uvedel Shane Latimer. Irski improvizator, zvočni raziskovalec in kitarist je v približno 40-minutnem setu podal nekakšno zgodbo. Na eni mizi je imel sintetizator, računalnik in mešalko, na drugi električno kitaro in lok ter na stojalu še eno kitaro. Proces ustvarjanja Latimerjevega zvoka je precej zahtevna uganka, a zdi se, da Shane skozi igro sintetizatorja in efektov improvizira s hrupnimi, dromljajočimi in drugimi elementi, ki iz odigranega pojava vzamejo določen zvok, ga predrugačijo, popačijo, če želite, in znova pošljejo v tok. Nastajajo neprijetna, utesnjujoča, raziskovalna zvočenja, ki jih vsake toliko preseka nekaj sekund trajajoč ritmični vložek iz sintetizatorja ali kak drug dramatičen zvočni pojav. Latimer iz zvočne krajine zvok umika, ga nadomesti z drugačnim zvočnim pojavom, na trenutke katerega od zvokov tudi ponavlja. Zvok ustvarja z že omenjenim sintetizatorjem in efekti, pa z močno naefektiranimi kitarami, na katere brenka in tudi drugače igra, po strunah na primer drsi z lokom ali z različnimi predmeti. A nasprotno od samih posameznih komponent se Latimerjev zvok ne zdi utesnjen, ustvarja nekakšen prijeten trans, ki dobi dodatno dimenzijo, ko Shane v roke prime kitaro. V teh momentih disonance v podlagah zrahlja zgolj z nekaj odigranimi akordi, ki običajno v sebi nosijo drobec harmonije. Visoko nareverbiran, chorusa in releasea poln zvok iz kompozicij ustvari prijetno neprijetno zvočno raziskovanje, ki je v temo in različne barve ovito amfiteatrsko prizorišče odpeljalo v zelo zanimivo zgodbo.

Nekaj ur kasneje se je torkovo dogajanje preselilo v Klub Cankarjevega doma, ki se je glede na svoj siceršnji program izkazal kot skoraj idealno mesto za koncerta zasedb Maciej Obara Quartet s Poljske in The Brother Moves On, južnoafriškega benda, ki se mu je na odru pridružil Tine Grgurevič - Bowrain. Nekaj čez osmo je na oder ob skoraj popolnoma zaseden sedeči parter Kluba CD stopila sama smetana poljskega jazza in takoj po uvodni predstavitvi in prvih taktih četverca, ki ga sestavljajo Maciej Obara z alt-saksom, Dominik Wania za klavirjem, Max Mucha s kontrabasom in Michał Miśkiewicz za bobni, smo zajadrali v jazzovski real deal. Neverjetna lahkotnost, s katero zasedba odigra svoje kompleksne kompozicije, odtehta njihovo zahtevnost, ritmično ogrodje Muche in Miśkiewicza je brezhiben stroj, klavirsko slojenje Wanie in virtuoznost Obare pa se zlijeta v neskončen trip, ki z izjemnim občutkom za dinamiko prostor odpre prav vsakemu izmed glasbenikov, od komaj slišnih oziroma tihih pasaž do eskapad razkošnega znanja. Jazz v svoji najčistejši obliki – bi lahko rekli –, odigran s strani vrhunskih, šolanih in izbrušenih glasbenikov. Jadranje, preprosta lepota kompleksnosti jazzovske godbe, dramatičnost, tradicija, svoboda. Kvartet, ki ga vodi Maciej Obara, je preprosto jazzovska poslastica in po recenzentovem mnenju tudi najboljši koncert prvih dveh festivalskih dni letošnje Druge godbe, ki mu je sledila lahkotnejša, a nič manj sočna združitev južnoafriških in slovenskih moči.

Glasba / RŠ recenzija

35. Festival Druga godba, drugič

Recenzija tretjega dne Druge godbe

Mario Batelić

 / 25. 5. 2019

Oder je namreč za sklepni koncert sredinega koncertnega programa zasedla kombinirana zasedba Tineta Grgureviča - Bowraina za klavirjem in južnoafriškega kolektiva The Brother Moves On oziroma njihove aktivistične, duhovno močne mešanice jazza, funka, celo rocka in seveda afriške godbe. Koncert je bil prava energična, skoraj performativna bomba in že v uvodnem delu se je znova pojavila dilema sedišče-stojišče, ki tako zelo prežema tovrstne koncerte, v kontekstu katerih bi zvočni aspekt lahko utrl pot tudi bolj sproščenemu, celo plesnemu vzdušju, česar pa teren oziroma sedišča v dvorani preprosto ne dovoljujejo. Izjemno solidna ritem sekcija, ki jo sestavljata Zelizwe Mthembu in Simphiwe Tshabala, je tlakovala pot izjemno prodornemu vokalu Siyabonge Mthembuja, čigar emocionalna obarvanost in iskrenost, ki jo je čutiti v njegovem petju, daje zasedbi zares dosleden značaj. Kitarske linije Ayande Zaleklieje, prežete z afriškim high-lifeom in psihedelijo, ter bogata, nasičena ritmika sta v sprehodu skozi material, ki ga je kot vezivno tkivo vzdrževal Bowrain, ki je občasno postregel tudi s sintetizatorskimi vložki, predvsem zaradi vokalnega dela dajali vtis zaznamovanosti z občutkom sreče ob nastopanju, hvaležnosti in hkrati aktivizma, opozarjanja, da sta tako narava kot družba ob vsej svoji lepoti tudi ranljivi entiteti. Ob vsem skupaj gre gotovo povedati tudi to, da je bila celotna zasedba v izredni formi, njihove izmenjave v glavnih vlogah kot tudi v medsebojnih odnosih so navdušile s svojo koherenco, s svojo vzdržljivostjo, glasba je bila publiki predana brez kančka zadržka. Tako energične, neutrudne in podkovane glasbenike bi si želeli slišati vsak teden. In ljubljanska publika je svojo hvaležnost pokazala z enako mero nezadržanosti, celo s plesom med stoli!