A Love Electric + Antez

Klub Gromka, 16. 3. 2017

V četrtek se je v okviru cikla Defonija odvil koncert dveh zelo različnih izvajalcev. Francoz Antez, ki je predstavil svoj projekt Continuum, je predstavljal neke vrste protipol bolj pesemsko usmerjenemu trojcu iz Mehike A Love Electric.

Antez je dober znanec Metelkove. To je bil njegov tretji obisk, saj je že leta 2014 nastopil v Jalla Jalli in Menzi pri koritu. Študiral je tolkala in elektroakustično glasbo, s projektom Continuum pa raziskuje akustične lastnosti prostora, v katerem nastopa, te pa nato predstavljajo ključni del njegovega koncerta. Čeprav je Antez tolkalist, projekt Continuum ni perkusivnega značaja. Gre za krožno drgnjenje po opni velikega bas bobna, ki predstavlja tudi os Antezovega gibanja. Z raznimi podolgovatimi pripomočki – večinoma so to kovinski valji, vzmeti in drugi vsakdanji predmeti – se Antez, ne da bi predmet ločil od opne, premika v krogu okrog bobna. To ustvari nenehen drone, ki je lahko presenetljivo visok in predirljiv. Začel je s kovinskim lijem, ki ga je za ogrevanje malo potolkel in z njim parkrat zamahnil, nato pa ga začel vleči po opni bobna. Čez nekaj časa mu je dodal še činelo, kar je konkretno spremenilo frekvenco, ki jo je proizvajalo drgnjenje. Pri tem se je dobro igral z dinamiko, kar je spomnilo na grajenje suspenza pri Tarkovskem in podobnih režiserjih, ki uporabljajo dolge, skorajda statične kadre. Okrog bobna si je Antez postavil vse svoje pripomočke, ki jih je nato uporabljal za svoje drgnjenje. Tam je bilo vse od činel, vzmeti in valjev do aluminijaste folije. Kot se je izkazalo, sta na frekvenco zvoka, ki ga je proizvajal, od velikosti in oblike pripomočka bolj vplivala način in kot drgnjenja. Tako sta namreč dve manjši vzmeti uspeli izvabiti iz inštrumenta in prostora še najgloblji ton. Zanimiv zvok je iz bobna izvabil tudi z ukrivljanjem opne, ki je nato zaplahutala in dodala še majhen vibrato. Antez je predstavljal zelo zanimiv, četudi za poslušalca naporen nastop.

Po kratki pavzi, ko so nas iz ozvočenja kratkočasili Bauhaus, je na oder stopil trio A Love Electric. O njih smo na Radiu Študent v zadnjem tednu povedali že mnogo. Skratka gre za Američana, Argentinca in Mehičana, ki ustvarjajo pretežno v polju rocka, z vplivi predvsem jazza pa tudi mnogih drugih žanrov. Znani so po obsežnem koncertiranju, odigrajo tudi preko 200 koncertov letno. Vodja tria je kitarist in pevec Todd Clouser, ob komer na odru stojita še basist Aaron Cruz in bobnar Hernan Hecht. Začeli so z mirnejšo kompozicijo, ob kateri je postalo jasno, da ima na Todda kot kitarista velik vpliv Bill Frisell. Hitro so potem tudi pospešili tempo in z igrivo ritem sekcijo večino koncerta držali zelo groovy osnovo. V teh trenutkih so dostikrat spomnili na velikane Medeski, Martin & Wood, z večino katerih so tako ali tako že sodelovali. Na žalost smo slišali izključno vokalno-instrumentalne skladbe. Na žalost zato, ker se je Clouserjev vokal zaradi pomanjkanja moči in petja nekam v strop v celoti izgubil. Nerazločen in odpet sam pri sebi je ta element glasbi le škodil. Morda gre razlog za to, da se Clouser tudi med nagovarjanjem publike ni ozrl proti njej, iskati v zelo ubogi obiskanosti koncerta, a koncu koncev to ni nikakršno opravičilo. Dozdevalo se je, kot da se ne nahajamo v istem klubu in da oni niso tam zato, da igrajo nam, temveč kar tako.

Pohvaliti gre bobnarja Hernana Hechta, ki je z vedno svežimi in nekonvencionalnimi vložki še najbolj popestril glasbo. Ta je zaradi prevelikega števila žanrov, znotraj komadov zmešanih s klasičnim rockom, izpadla zelo heterogeno, in to ne v tistem dobrem smislu. Močna figura na odru bi to mešanico uspešno povezala, vendar Clouserju to niti približno ni uspelo. Tudi kot kitarist ni pokazal pretirane iznajdljivosti. Najbolj se je izkazal v »free jazz« delih in z občasno uporabo arpeggiatorja - efekta, ki razveže akorde in jih v tem primeru naredi bolj razigrane. O siceršnji uigranosti tria pa seveda ne gre izgubljati besed. Vsak nenadni vstop iz tišine je točen in napake so tu pravzaprav nemogoče.

Kombinacija Anteza, pravega defoničnega eksperimentatorja, in A Love Electric, precej spevnega rock banda z vplivi jazza, se je izkazala za neposrečeno. Po uri vibrirajočega in z več vidikov zanimivega drona se tako običajna in nezahtevna glasba gotovo ni prilegla. Tako bo koncert zasedbe A Love Electric v spominu ostal kot naporen, a ne zaradi razlogov, ki bi jih po navadi asociirali z Defonijo.