A place to bury strangers + Grooms

Orto bar, 31. 10. 2015

Sobotni maškaradni večer je v Orto baru gostil dva benda newyorškega podzemlja, ki sta se družila in spoznala v bivših prostorih Death By Audio: prikrito-slaven trio Grooms ter glavne gostujoče noise rockerje A Place To Bury Strangers. Slednjih se lahko spomnimo izpred dobrih dveh let, ko so nastopili v Channelu Zero, tokrat pa so se podali na širšo evropsko turnejo po letošnji februarski izdaji plate Transfixiation.

Prvi komentar lahko leti že na izbiro prostora. 21-letni Orto bar po programskih smernicah ne zveni kot prostor, od koder bi odmevali zvoki omenjenih skupin - prej kakšne rockerske legende ala ZZ Top, AC/DC in Nashville Pussy. Težko pa ostanemo presenečeni, če upoštevamo širino rockovskih praks, ki jih skuša pokrivati ta lokal in temu primeren priložnostni izkoristek gostovanja novodobnih newyorških kitarskih nojzerjev. Ko smo se že piskajočih ušes po koncertu ozrli na še vedno zamegljene luči spodnje dvorane, ki je nudila prav ugoden prostor za sobotno razgrajanje, se je jasno pokazalo, da so newyorški predstavniki spodnjo sobano ugodno sprejeli in jo izkoristili v svoj spektakelski prid. 

Z drugim komentarjem pa se lotimo samih skupin. Prvi je na oder stopil brooklynški noise pop trio Grooms, katerih dolgoletno vodilo predstavlja pevec in kitarist Travis Johnson, ob njem pa sta v nedavno spremenjeni zasedbi še Jay Heiselmann na basu in Steve Levine na bobnih. Grooms so hitro najasnili, da niso zgolj nek garažni band – hitro so se potopili v komade iz svoje zadnje, četrte plošče Comb The Feeling Through Your Hair, ki markira manjšo spremembo siceršnjega pristopa do ustvarjanja. Tako bolj izpostavlja bobnarski ritem in Johnsonovo značilno kitarsko stilistiko potiska v ozadje. Njihovo noise pop nalepko je bilo moč slišati samo toliko, v kolikor je pop enačen z alternativnim rockom in v kolikor noise predstavljajo ambientalni in disonantni kitarski zvoki, ki jih Johnson uspe loviti v bobnarski ritmiki. Sicer pa je ta označba zgolj še ena komična oznaka njihovega zvočnega skladanja, ki pa v prekomerni dinamičnosti ne ostane v ušesih. S tem so za sabo pustili občutek, da bi v primeru njihovega samostojnega večera prikazali celovitejšo sliko prenovljenega banda Grooms.

Verjetno pa bi bilo celotno vzdušje drugačno, če bi tudi Grooms uporabili stroboskopske luči, več projektorjev z vizualizacijami in seveda stroj, ki dela meglo, kar je bila ključna oprema njihovih naslednikov A Place To Bury Strangers. Ti so se v vsej veličini v eni uri dodobra zdivjali in v meglo vtisnili vse piske in ves trušč tistega večera. Za trio A Place To Bury Strangers sicer velja, da jih je celovito težko žanrsko zacementirati, a tokrat so dajali dokaj jasen vtis – psihedelično noise rockersko gonjo. En element koncerta je hrupcem omogočal precej glasbeno-manevrskega prostora – po izteku komada, ko so v oder že stolkli kitare, so čez nekajminutno dronanje udarili nov hiter ritem in že pičili v naslednji komad. 

Ob konstantnem odmevajočem igranju se je ustvarila pravzaprav velika luknja komuniciranja s publiko, ki pa jo je trio zapolnil drugače kot z vmesno tišino za aplavz in zahvalnimi besedami. Po skoraj neprepoznanem hitu Supermaster se je prvo sam kitarist Oliver Ackermann sprehodil do polovice dvorane, nato pa so celoten oder preselili med publiko, kjer je zadnjih 10 minut koncerta precej spominjalo na zasavski Noise Festival. Na samostojni mizi so vrteli efekte, ki so nadalje skrbeli za ritem in hrup, medtem pa peli in utapljali koncert v sami množici zapolnjene dvorane. Zvočniki so bili na meji delovanja, ritem je postajal kaotičen, trio pa ni nehal igrati, vse dokler niso po sunkovitem koncu izginili v zaodrje. 

A Place To Bury Strangers so tako končali svoj nastop na 1. november, na praznik, ko nas je večina res šla obiskovat prostore pokopavanja. Vsaj odmevajoče piskanje v ušesih naslednji dan nas je spominjalo, da nas niso zapustili kot neznance.