ALIENATA

Klub Monokel & Klub Tiffany, 25. 6. 2016

Sobotni večer, zaznamovan s sporadičnimi nevihtami in vztrajno poletno soparo, se je v metelkovskih klubih Tiffany in Monokel počasi začel že okoli enajste zvečer. Takrat sta nekaj prvih obiskovalcev z raznolikim tehnoidnim izborom v klubu Tiffany izmenjujoče začeli ogrevati Nina Hudej ter NinaBelle, v Monoklu pa obenem še Krilc. Čeprav se je zajetnejša množica ljudi nabrala šele okoli ene zvečer, je pestra paleta klubskih glasb vztrajno ustvarjala primerno vzdušje, v katerega je nato ob pol drugi večerni oziroma jutranji uri s svojim prvim nastopom pri nas posegla tudi Alienata.

Španska selektorka, ki nas je dodobra razgibala s svojim raznovrstnim izborom, zakoličenim nekje med kislinskim elektrom in mračnjaškim technom, je v enem izmed intervjujev povedala, da – kot namiguje že njeno ime – želi s svojo glasbo odtujevati, torej alienirati ljudi. A njen izbor se je z nekakšno pravzaprav retronostalgično pozo zadrževal okoli starošolskih analognih produkcij, ali pa vsaj produkcij, ki se klanjajo zvoku futurističnih osemdesetih. Posledično bi o morebitni odtujenosti lahko prej kot v navezavi na sicer introvertirano naravnano selekcijo govorili na podlagi njenih zanimivih in pogosto kontraintuitivnih miksov. Ti so mestoma denimo zoperstavljali monolitno tehnoidnost z bolj razgibanimi in nepredvidljivimi komadi ter se nekajkrat morda prav ob prehajanju med CDJi ter vinilnimi ploščami nekoliko nerodno, a zanimivo umestili na sicer celovito ritmično shemo. Njena okoli mračnih vzdušij umeščena in torej stilsko neomajna, a drzno karizmatična selekcija je vsekakor prišla do izraza in navdušila kljub nedvomni zamejenosti.

Skozi vse tri ure, ki jih je zaznamoval njen izbor, je tako zaradi sobotnega termina in vremena kot tudi zaradi utrujajoče vročine nekoliko skromna skupina udeležencev prehajala med zunanjim hladom, notranjostjo Tiffanyja ter drugim, mestoma celo živahnejšim in glasbeno zahtevnejšim odrom pod okriljem domače selektorke R36. Ta je po dveh urah zaključila svoj set, sicer napovedani Vuka pa se je nastopu odrekel in posledično vse dogajanje osredotočil na še zadnjo preostalo uro Alienate. Tam se je glasbeni izbor še nekoliko zaostril in nas še vztrajneje vabil v odtujeno ekstazo, kjer nas je v zadnji uri in pol prevzel še Schrauff, ki je zaključil s prav tako retronostalgičnimi proto tehno komadi nekje med minimal waveom ter popoidnim elektrom.

Na mračnih temeljih klubske glasbe sloneč sobotni večer nas je v svobodnjaško tehnoidnem industrial vzdušju nekako uspel preseliti v duh Detroita, Chicaga, Berlina ali pa nekega še neobstoječega časa in prostora, ki je nastal kot posledica spoja vseh teh različnih vzdušij. Zdi se torej očitno, da se je že skozi drzno eklektično kombiniranje različnih glasbenih smeri vzpostavil svojstven izraz, v katerem je bilo našim eskapističnim težnjam vsekakor zadoščeno.