ARTAN LILI

Stara mestna elektrarna, 14. 6. 2015

Minuli vikend se je v Stari mestni elektrarni odvil festival (pre)drznih performativnih umetnosti Spider Slang, ki je bil v finalu zaokrožen s simpatičnim nastopom trenutno ene najodmevnejših srbskih zasedb Artan Lili. Vtis predrznosti se ni utelesil le v pretežno plesnih odrskih uprizoritvah, temveč tudi v ne ravno posrečeni izvedbi obeh moderatorjev, ki sta nam brez nekega občutka za uvidevnost pustila sporočilo, da se je nedeljska organizacija dogodkov časovno pač nekoliko izjalovila. V vsesplošnem duhu »ah, nič za to« je težko pričakovani srbski pop-noisovski kvartet namesto ob predvidenem času nastopil dobri dve uri kasneje.  Kljub temu da ni bilo zaslediti neke ekscesne nestrpnosti in nejevolje s strani udeležencev dogodka, so organizatorji v apologetski maniri posameznikom, ki so tisti dan kupili koncertno vstopnico, ponudili možnost kompenzacije za pozni koncert v obliki pločevinke piva.

No, pa se je le začelo. Dno tribune, kjer je bil na hitro postavljen in improviziran oder, so na višku svoje očarljive nastrojenosti in hrupovske ušpičenosti okoli prve ure zjutraj okupirali Artan Lili. Zasedbo, ki je v Sloveniji nastopila prvič, zastopajo vokalistka Romana Slačala, bobnar Marko Ajković, kitarist Dragan Knežević, ki je svoj kitarski ego že brusil v zasedbi Obojeni program, in basist Bojan Slačala, ki si je svoje dragocene izkušnje ravno tako pridobival drugod, in sicer v novosadski zasedbi Stuttgart Online.

Čeprav sta koncertni prostor in odrska konstelacija zasedbi povsem odtegnila možnosti za podajo njihovega izvornega zvoka, članov to ni posebej ganilo. Pa ne zato, ker bi se zasedba prehitro sprijaznila z zadušljivim prostorom, ki je dobro prevajal le kitarski trušč, temveč zato, ker sta basist in kitarist s svojo prtljago izkušenj že uvodoma iznašla načine, kako pluti v tem morju distorzij in reverberacij. Vseobsegajoči trušč, ki ga je proizvajalo slabo ozvočenje, jim nenazadnje, predpostavljam, ni predstavljal motečega faktorja, marveč nekakšno zvočno platformo, na katero so pripenjali svoje avtorske instrumentalne kompozicije, med katerimi je pogosto izstopala prijetna basovska melodika. Seveda se na tem mestu ne moremo izogniti vprašanju, do katere stopnje je zasedba  v svoj ustvarjalni izraz namerno ali nenamerno vpeljevala plitev in umeten šum, namesto da bi se ga poskušala otresti. 

V smislu odrskega koketiranja sta v svojem čaru prvenstveno uživala basist in kitarist, medtem ko je vokalistka s svojo uniformirano in (pre)elegantno pojavnostjo rinila v sfere neopaznega in zgolj v posamičnih intervalih s tresenjem tamburina usmerjala poglede nase. Njen glas namreč ni tak, da bi eksplicitno izstopal iz njihovega soničnega repertoarja, zaradi česar tudi simultani kontrasti z moškimi vokali med koncertom niso bili preveč opazni. Kitarist je v prostor spuščal odsekane kitarske riffe in le občasno s krajšimi solo izseki dopolnjeval basovsko melodiko, ki je pretežno dominirala v večini skladb. Četudi smo bili priča prepričljivemu koncertu, ki sta ga Knežević in Bojan Slačala uspešno rešila iz relativno neugodne tehnične situacije, se le s težavo otresamo pomislekov, da Artan Lili vsaj za zdaj niso nič več kot nekakšna zvočna reciklaža njunih matičnih zasedb. 

Med večino skladb, ki nas tako ali drugače spominjajo na že obstoječe, drugače zmontirane zvočne vsebine, so morda vseeno izstopale skladbe, kot so »Ispod Kože«, »Srce« in »Džoni«. v slednjih so se v nasprotju z ostalim repertoarjem z otožnimi kitarskimi linijami, stopnjevalno ritem sekcijo in žalostno-grenkim priokusom v besedilih nekoliko približali edinstvenemu kreativnemu jedru zasedbe.

Zasedba Artan Lili bo najbrž v kratkem na Bandcampu nanizala vseh 12 komadov svojega prvenca, ki ga v nekonvencionalni maniri polnijo že od lanskega leta, še pred tem pa se lahko njihovega koncerta ponovno udeležite na prihajajočem ljubljanskem festivalu Flow.