Balans

Tovarna Rog, 23. 9. 2016

V petek je v Cirkusarni Tovarne Rog svoj peti koncert priredil domači underground dvojec Balans, ki ustvarja že približno štiri leta. Težko jima bi bilo določiti nek oprijemljiv žanr, še najbolj bi ju lahko uvrstili v ambientalni lo-fi drone pop, kraut ali nekam med mrakobno psihedelično alternativo. Zaenkrat sta ustvarila en single in dva albuma, zadnjemu od teh pa naj bi se obetala tudi izdaja v fizični obliki.

Scenografija v Cirkusarni je bila artistično dodelana, v ozadju so zveneli brnenje mašin in zvoki, ki so asociirali na ptičje petje. Uvod je izpadel kot nekakšno pripravljanje na popotovanje še medtem, ko se je v prostoru počasi nabiralo okoli 50 ljudi. Glasbene konstrukcije dua Balans je v sklopu projekta whateveryouthinkiamthatiswhatimnot spremljala eksperimentalna družbeno-kritična vizualizacija italijanskega vizualnega umetnika Alessandra Di Giampietra. Projekcija je prikazovala abstraktno upodobitev odseka krvavečega brezglavega telesa in je znotraj male scene ustvarila umetelno vzdušje prevladujočih živahnih barv.

V zanimiv razvlečen sintetizatorski uvod se je vključila električna kitara in nato še sampli zasanjanih vokalov, ki so jih spremili mešani video posnetki lutk, gradbišč, bakterij in spletnih strani. Kombinacija zvena in video podlage je tukaj delovala dokaj dinamično, glasba sama pa je naraščala tako v razpoloženjskem smislu kot tudi po tempu. Pojavil se je poskočen bobnarski ritem, ki je s pospeševanjem mešanici zvokov izrisal rdečo nit in ji dogradil obliko. Družbeno-kulturna kritika v sporočilnem smislu koncerta je bila očitna, posnetki so pričeli vključevati tudi podobe iz političnega življenja, glasba pa je lepo sovpadala s projekcijami. Ritem je nato postal nekoliko temnejši, zvoki sintetizatorja so bili globlji, vse skupaj pa je na trenutke pridobilo določen poganski oziroma orientalski pridih, vrivali so se tudi žvižgajoči sampli.

Globok ženski vokal je čez sanjave in izvirne konstrukcije prepeval v več jezikih in besedila so bila na trenutke slabo razumljiva, vendar to ni zmotilo jasnih sporočil, ki jih je duo podajal zbranim poslušalcem. Šlo je za razsežno igro metafor, ki so celotno predstavo le še dodatno ovijale v tančico skrivnosti. Ob povzdigih glasu in odločnih vzklikih je bilo moč zaznati neke vrste obupano borbenost.

Glasbene konstrukcije so načeloma odpirale sintetizatorske linije. Nekaj skladb je bilo popolnoma instrumentalnih, nekatere pa so imele zgolj razvlečene instrumentalne uvode. Ti so poslušalca popeljali v meditativno stanje zamaknjenosti. Projecirani posnetki so s trajanjem nastopa postajali vse bizarnejši, zamaskirane figure kričečih barv so izvajale ritualne plese na sledi destrukcije, dopolnjevali so jih pomensko močni napisi. Bogate in otožne glasbene pripovedke so Cirkusarno polnile z močnimi vokali nizkih in visokih frekvenc, ki jih je vsake toliko pestrilo skorajšnje kruljenje. Glasbenika na odru nista bila statična, včasih sta celo počepnila in dala prednost vizualizacijam v ozadju. V njunih stvaritvah je bilo mogoče začutiti precejšen emocionalen naboj, ponekod so bile namerno obteženo repetitivne, njuni kriki so objokovali celoten svet ter opozarjali na propad.

Propelerski zvoki dvigovanja so se v neki točki prelevili v provokativno repeticijo raznolikih tonov, namerne zvočne disonance pa so poslušalca pahnile v popolnoma drug svet ter glasbi dodale novo dimenzijo. Diskoidno zveneči podtoni so se pomešali v atmosferično cvrčanje ozadja, preteče igranje sintetizatorja pa je stopnjevalo napetost. Med groteskne elemente je moč šteti tudi krikom podobno poigravanje na bas, synthpopovske elemente in mirne psihedelične kitarske linije.

Po bisu sta se Balans vrnila s komadom, polnim odmevov raziskujočih vokalov in subtilnih surfovskih linij, zakamufliranih v nojsersko-zvenečo krautrock celoto.  Sploh glede na brezkompromisno nekomercialnost in malo število udeležencev je bil njun peti koncert impresivno izveden, celo navkljub tehničnim pomanjkljivostim, ki so poskrbele za dodatno dozo disonanc in slabšo zvočno prevodnost.