BALDUR - OBLJUBLJENA DEŽELA

Španski borci, 21. 11. 2018

V sredo se je na odru Španskih borcev odvil nesojeni koncert tria Baldur. Nesojeni zato, ker bi se zvočno-plesno popotovanje v ˝obljubljeno deželo˝ moralo zgoditi že oktobra, a so takrat zaradi poplave v Španskih borcih dogodek dopovedali in prestavili. Tokrat nas seveda ni odplaknilo, projekt pa je uspešno prestal prvo javno predstavitev.

Glasba / Tolpa bumov

MARKO BRDNIK IN UROŠ RAKOVEC: Leta

Sijajne nadžanrske zvočne podobe harmonike in akustične kitare

Mario Batelić

 / 18. 4. 2016

Idejni vodja projekta je harmonikaš, mojster tudi drugih klaviatur in skladatelj Marko Brdnik, ki ga na Radiu Študent poznamo vsaj iz dua s kitaristom Urošem Rakovcem, s katerim sta pri založbi ZARŠ leta 2016 izdala album Leta. Da pa se je Brdnik lotil tudi tovrstne glasbeno-plesne uprizoritve, nekako ne preseneča, saj se je kot pisec glasbe za plesne predstave z nastopajočimi plesalci gotovo spoznal že davno, želja po projektu pa je bojda rasla že nekaj let. Za Obljubljeno deželo se je Brdnik odpovedal harmoniki oziroma se je obdal z vrsto sintetizatorjev. V zasedbi Baldur poleg Brdnika delujeta še dva odlična glasbenika. Marka Lasiča poznamo kot bobnarskega varovanca Zlatka Kaučiča in člana zasedb, kot so Alchemical Playgrounds, Kombo A ter Orkester brez meja, spisek projektov, v katerih je sodeloval, pa je v resnici še mnogo daljši. Poleg dveh bolj izkušenih Markov zasedbo dopolnjuje še mladi hrvaški kitarist Leon Medica Gregorič, ki je bojda rojen takrat, ko je Brdnik opravil maturo. Kakorkoli, gre za novo kitarsko silo zasedbe Koromač ter avtorja nedavnega solo albuma Doing Nothing Is Better Than Doing Bad Things. Predstavo pa je tokrat izvedlo še več zanimivih ustvarjalcev, ki jih bomo omenjali sproti.

Na Pot v obljubljeno deželo smo stopili s subtilnim uvodom, v katerem se je Brdnik najprej držal bolj basovskih linij, nato pa je skladba počasi prešla v bolj razločno ritmično strukturo, skozi katero se je sprehajala prijetna in razigrana kitarska tema. Prvo skladbo, naslovljeno Sredi ničesar, je spremila tudi vidna komponenta, saj se je med skladbo po vrvi na tla spustil oziroma je po vrvi navidezno hodil eden vidnejših domačih plesalcev Branko Potočan. Pot nas je nato dalje vodila skozi zvočno nazornejši skladbi Matrica in Nevihta v otožnejšo, melanholično skladbo Jezero. Že tako močno čutno obogateno zvočno ozadje je tu spremila nežna klavirska tema, na katero je v vlogi glavne balerine zaplesala Tajda Podobnik.

V nadaljevanju se je zgodba razživela v skladbi Sloga, s katero je Lasič v disko maniri ritem pospešil, klaviature in kitara po so vnesle plesne funkoidne elemente. Kot pove že naslov, je skladba nastala za dogodek ob obletnici odprtja Kina Sloga. Med zanimivejšimi deli koncerta sta bila vsekakor še bolj hiphopersko usmerjena skladba, ob kateri je iz dvorane proti odru priplesal Željko Božić, pa komad, imenovan Opica, ki ga je z gibi dirigirala Veronika Valdes. Opičje gibanje nas je tu spomnilo na košček plesne predstave Prijatelj, postoj in poglej, v kateri je Veronika zaplesala na prav podoben način, velja pa navesti tudi podatek, da je bil režiser in koreograf omenjene predstave Prijatelj, postoj in poglej ravno Potočan, Brdnik je zanjo pripravil glasbo, med plesalkami pa sta se znašli tudi že omenjena Tajda Podobnik in Marja Koren. Slednja je sicer vezana na voziček in gibalno omejena, a je nič ne ustavi, kar je dokazala tudi v sredo, ko je plesala na tkani podlogi, na vozičku in brez njega. Večer je dodatno začinil še glasbeni gost, Brdnikov tovariš, prav tako virtuoz na harmoniki Marko Hatlak, ki je s triom odigral Knežji tango, kljub naslovu skoraj rockersko skladbo.

Če za konec strnemo, so Baldur priklicali kliše obljubljene dežele in ga razkrajali v raznolike zvočne pejsaže, ki so bili skrbno pripravljeni, po drugi strani pa tudi dovolj odprti za improvizacijske vložke in izrazite individualne prispevke posameznih nastopajočih. Enako so plesalci glasbo spremili z odličnimi točkami, seveda pa v maniri sodobnega plesa niso zgolj zrcalili glasbene osnove, temveč so se nanjo samosvoje odzivali. Tudi to bi lahko vzporedili s konceptom obljubljene dežele, kakršno si vsak predstavlja v določeni lastni variaciji, naj gre za umirjeno krajino ali razburljivo avanturo. Seveda pa je pot tja nepredvidljiva in s trnjem zamejena, kar vselej terja spremembe načrta in improvizacijo.