BARBEZ

Channel Zero, 6.11.2014

Včeraj se je v Channel Zeru zgodil koncert newyorških Barbez, ki so tukajšnjim odrom dobro poznani, a je kljub temu od njihovega zadnjega obiska minilo že pet let. Prišli so na krilih svoje zadnje, izjemne plošče »Bella Ciao«, ki smo jo na Radiu Študent že izdatno vrteli in recenzirali. Tokratna set-lista je bila tako sestavljena predvsem iz novega materiala, ob koncu pa smo slišali še dve starejši skladbi in eno novo. Bend, katerega delovanje zaznamuje nekakšno kolobarjenje med aktivnostjo in spečim stanjem, koncertira v rahlo spreminjajočih se postavitvah – odvisno od kontinenta, letnega časa in zasedenosti glasbenikov. Evropsko turnejo, na kateri so trenutno, tako izvajajo v postavi John Bollinger – bobni, Andrew Jones – bas, Ken Thompson – klarinet ter seveda ustanovitelj in vodja Dan Kaufman – kitara, glas. Ta inkarnacija njihov živi zven prevesi na bolj rockovski del spektra, umanjka pa tista značilna komorna tekstrua, ki smo je vajeni ob interakciji barv godal in predvsem teremina, ki ga sicer pri njih še vedno igra Pamelia Kurstin.

Tudi zato je bilo nekaj posebnega prisluhniti temu, kako specifični material zadnje plošče deluje v živo. Kompleksna geneza teh pesmi, ki jo je včeraj v RŠ intervjuju obširno predstavil Kaufman, jih na neki način dela za krhko in obenem odločno tvarino, dovzetno za hipne spremembe temperature - a s tisto podtalno težo, tragiko in mrakobnostjo, ki zaznamuje vso tisto glasbo, poezijo in ne nazadnje zgodovinske predloge, do katerih imajo Barbez izrecno afiniteto. Začeli so s komadom »Shema Koli«, ki otvori tudi ploščo, in nam v nekaj taktih takoj predočili elementarne prvine svojega izraza. Šlo je za »bass-heavy« izvedbo - tisti ključni zvok Fender električnega basa, ki dejansko vije čisto poseben glas skozi glasbo in ki je pri Barbez od nekdaj pomemben kompozicijski faktor. Izjemen je bil tudi doprinos bobnarja Johna Bollingerja, ki kljub gibkosti in širokemu dinamičnemu razponu komadov ohranja surov, garažni bobnarski zvok, z obilo nestabilne poliritmične vznemirljivosti in noise-rock intenzitet. Spretno pa se izogne temu, kar pogosto doleti igro skupin, ki v sebi mešajo različne žanrske prvine, in to je, da vse odigra točno, profesionalno in z rezervo – dolgočasno, skratka. Nič od tega včeraj, na srečo.

Zato pa sta Kaufman in Thompson ob odsotnosti ostalih inštrumentov preostali prostor močno nasičila in podžgala. Predvsem Thompson na klarinetih se je res predano izprsil in z očitnim trudom poskrbel, da so linije zaživele. Prav tako je zvok metalofona, ki je pri Barbez stalnica, odmerjeno plasiral v tok dogajanja, kadarkoli je imel prosto katero od rok. Pri vsem tem pa je Kaufman z bolj navito kitaro kot ponavadi spretno krmaril prek komadov s tisto mirno suverenostjo nekoga, ki se je v tem materialu globinsko zastavil, a tega navzven ne razkazuje pretirano teatralno. Slišali smo še »Et Shaare Ratzon«, ki jo je, tokrat na posnetku, oplemenitila recitacija Pasolinijeve poezije »La Resistenza E La Sua Luce« oz. »The Resistance And Its Light«, »Channun Kerov Rachamav« in še kopico drugih. Skozi vse pa se je vil tisti specifičen naboj liturgičnih melodij stare rimske židovske skupnosti, ki je skladbam dal osnovo in impulz. Osrednji del koncerta je zaključila še doživeta izvedba brezčasne »Bella Ciao«, ki jo je ob odsotnosti Dawn McCarthy neizšolano in ljudsko odpel kar sam Kaufman.

Slišali smo še nov komad »Teheran«, ki vsaj po zvenu nadaljuje v podobni liniji, čeprav ni osnovan na tradicionalnem gradivu, ter fantastično »The Black Forest« s prejšnje plošče »Force Of Light«. V bisu, ki si ga publika ni pustila odvzeti, pa so Barbez zaigrali medley gledaliških tem ruskega skladatelja Alfreda Schnittkeja, ki je aludiral na zgodnejše obdobje Barbez, ter vedno aktualno »War Pigs« Black Sabbath, ki nemara v duhu napoveduje še neizdan album, tematsko osnovan okrog post-enajstoseptembrskih vojnih zločinov na Bližnjem vzhodu.