BARRE PHILLIPS / URS LEIMGRUBER / JACQUES DEMIERRE TRIO

Pr' Gabrijelu, Cerkno, 4. 10. 2012

Ta četrtek se je v Cerknem v okviru celoletnega festivala Keltika zgodil koncert, ki bi ga brez težav lahko umestili v osrednji del pomladne dogodkovne prioritete teh krajev – festivala Jazz Cerkno. Trio, ki ga tvorijo Barre Phillips, Urs Leimgruber in Jacques Demierre, je namreč odigral vrhunski free impro koncert. Po eni strani močno historično informiran, predvsem pa – in to je pomembnejše – povsem tukaj in zdaj, prisoten v živem trenutku. S svojo odločnostjo in nepretenciozno nonšalantnostjo so tako nekajkrat oplazili konkreten presežek znotraj kolektivnega improvizacijskega zvočenja.

Že sama zasnova tria, ki skupaj igra že slabih dvajset let, je fascinantna. Pri njem hočeš nočeš izstopa figura legende Barra Phillipsa, kontrabasista, ki je na svobodno improvizirani in kreativni jazzovski sceni prisoten že več kot petdeset let in je med drugim v tem času, če se omejimo zgolj na pihalce, igral tako z Ericom Dolphyjem, Ornettom Colemanom in Archiejem Sheppom kot Evanom Parkerjem in Joejem Manerijem. Njegov zajeten rezervoar izkušenj pa skupinske igre ne bremeni ali omejuje, temveč vanjo vnaša ne tako pogosto slišano človeškost in svežino, izbrušeno virtuoznost poslušanja in suvereno podajanje. Te kvalitete pa si v veliki meri deli tudi z ostalima dvema članoma. Saksofonist Urs Leimgruber je prav tako predstavnik nekoliko starejše generacije improvizatorjev. Na plano je prišel v viharnih električnih ter free-jazzovskih sedemdesetih in je danes močna instrumentalna prezenca v radikalnejših improvizatorskih praksah. Jacques Demierre pa ima za svoj primarni instrument klavir, vendar to - za namene razgibane koncertne aktivnosti - precej nehvaležno situacijo subvertira z improvizacijskim prilagajanjem vsakokratnim danostim prizorišč. Na četrtkovem koncertu je tako po zaslugi lokalnega klaviaturista lahko igral na razstavljen in sproti prepariran analogni električni klavir „clavinet“ starejšega datuma.

Glavnino koncerta je predstavljal slabo uro dolg set, znotraj katerega smo lahko prisluhnili žlahtnemu improviziranemu muziciranju. Trio se je na svoj način spustil v igro tistega tipa, ki jo ponavadi označujemo s koncepti „hkratnega komentarja“ ali istočasnih, med seboj prežemajočih se solističnih tangent. Izstopalo pa je predvsem to, kako so razne mikro vzorce, za katere se je včasih zdelo, da prihajajo iz zraka, spet drugič pa iz idiosinkratične instrumentalne fizikalnosti, vztrajno ohranjali pri življenju ter jih obenem v vsakem trenutku naredili za voljan material hipne preobrazbe glede na bolj ali manj očitne premike znotraj kolektivnega zvočenja. Skozi celoten koncert je bilo čutiti močan podtalni tok osredotočenosti. Vsaka v zvočni eter poslana gesta je bila globoko ozemljena, na površini pa je celoten potek aglomeracije in razpustitve začasnih konfiguracij deloval precej sproščeno.

Umanjkali niso tudi bolj kočljivi momenti razpotij in potencialne zmede, znotraj katerih so Leimgruber, Phillips in Demierre morda še najbolj pokazali svoje improvizacijsko mojstrstvo – v popolni odsotnosti naglice in prisile so take trenutke izkoristili za precej zajetna podaljšanja in metamorfoze glasbenega flowa. Oplazili so tako klasični free impro „insect music“ kot pritajena minimalistična brnenja, pa tudi daljne odmeve kromatičnih akordičnih grozdov in razkrojenih melodičnih linij. Večina dogajanja pa se je nahajala nekje vmes, v pridržanih in begotnih platojih fascinantne čudnosti ter surovemu toku prelamljanj.

Po daljšem prvem setu sta iz aplavza in sproščene izmenjave besed spontano izrasla še dva krajša in prav tako navdušujoča kosa. Koncert je minil v sproščenem vzdušju maloštevilnih obiskovalcev in verjetno nekaj rednih gostov bara, ki so bili skupaj z glasbeniki so-tvorci posebnega dogodka. Pri tem ne moremo mimo dejstva, da je posebnost že v tem, ko se tovrstni nastopi zgodijo na bolj perifernih koncertnih prizoriščih, ki pa imajo v primeru Cerknega že nekakšno tradicijo ponudbe osamljenih koncertov drznejših godb.