BATTLES, VLOŽTE KOČKU

MeetFactory, Praga, 7. 9. 2015
fotografije: Kateřina Motýlová / galerija @ fullmoonzine.ch
Jiří Šeda / galerija @ Radio Wave

V začetku iztekajočega tedna so se v Pragi, v klubu MeetFactory, oglasili ameriški kitarski Warpovci Battles. Tokrat so v Evropo prileteli odigrat zgolj dva koncerta, ki sta presekala potek siceršnje ameriške turneje, na daljšo pot po stari celini se bodo vrnili oktobra in novembra, žal pa se z napovedanimi koncerti ne bodo približali našemu koncu ne okolici. Organizator tokratnega koncerta v Pragi je bila spletna radijska postaja Radio Wave, ki je ekipici Radia Študent izrekla toplo dobrodošlico in zaupala pričakovano tipično težko štorijo male neodvisne institucije, ki je svojo pot začela pred dobrim desetletjem z oddajanjem na FM valovih v Pragi, vendar se je nato zavoljo politične žalosti po zgolj dveh letih morala od frekvence posloviti in je bila prisiljena v spletno podzemlje, njihova zadnja leta pa zopet zaznamuje val močnejše aktivnosti, ki se ne nazadnje manifestira tudi skozi Stimul Festival. Ta periodično, morda nekajkrat letno v češki prestolnici gostuje močne koncertne in klubske akterje iz tujine, kljub festivalskemu okviru pa gre tu za samostojne koncerte, in ne tipične prirejene festivalske nastope. 

Stimul Festival je Battles pripeljal v MeetFactory, klubsko in galerijsko urejeno staro industrijsko halo, stisnjeno v ozek pas med traso avtoceste in železniško progo v enem bolj obrobnih predelov Prage. Prostor s kapaciteto med 500 in 600 ljudmi se je tekom večera prijetno, vendar ne pretirano napolnil s publiko pisanih profilov in starosti, publiko, značilno za Battles, ki se vsaj deloma umeščajo tako v milje sodobne elektronske glasbe kot tudi med bolj klasično rockersko občinstvo. 

Večer so ob organizatorjevem deljenju z bananami penetriranih lubenic, reference na naslovnico prihajajoče nove plošče Battles, otvorili domačini Vložte Kočku. Zanimiva štiričlanska zasedba za kopico odrskih inštrumentov in elektronike nam je pripravila eklektičen nastop, osvobojen enega samega žanra. Vložte Kočku so skozi pol desetletja aktivnosti lokalno pridobili očitno precej zvesto publiko, ki je bend podpirala v njihovem tokratnem crossover skakanju sem in tja. Zvok bi morda najbolje, in tokrat povsem brez slabe vesti, opisali kot post rock konglomerat nekje med Mogwai in našimi Coma Stereo, s primesmi hladnih severnjaških harmonij, nekaj rapa in nu-metala ter predvsem veliko vokoderja, ki globok bariton pevca po eni strani harmonizira ven iz monotonije, a po drugi strani zaradi obsežne uporabe celoten zvok zasedbe tudi preobremeni, kar morda ne ravno najbolj posrečeno žanrsko eklektiko izpostavi še v toliko slabši, miš maš luči. Vsekakor pa ne gre spregledati uigranosti zasedbe, s predvsem suverenim bobnarskim pogonom, ki jim omogoča dokaj lahkotno preigravanje relativno zahtevno aranžiranih komadov, ki kljub klik logiki sinhronizirajočega metronoma v ozadju ne učinkujejo preveč matričasto.

Battles so oder nato prevzeli v izdelani koncertni formi, njihova turneja zdaj poteka že nekaj tednov, zato so vsakokratne začetne krče in koncertno zaokroževanje živih podob komadov že prebrodili in zdaj nastopajo kot značilni suvereni vlak nekje med mašinsko oglatostjo in organskim cvetenjem. Odigrali so nam dobršen del prihajajoče plošče La Di Da Di, ki aranžmajsko sofisticiranost njihovih skladb znova seli na nov nivo in s tem še širi praznino, ki z vidika tehnične izvedbe zeva med njimi in ostalim svetom kitarskih godb. Z novimi komadi Battles vlagajo predvsem v razvoj komponente ritem sekcije – podpornega riffovja, bobnarske podstati in igranja z metriko zelo dolgih loopov, ki jim omogočajo vedno manj statičnosti v repeticiji in vedno kompleksnejši razvoj kompozicij. Inštrumentalno zvokovje je zdaj tudi že povsem nadomestilo manko odpadlega člana Tyondaija Braxtona, v vrhuncih komadi dobesedno vrvijo od vijugajočih plasti loopane in žive inštrumentacije, s čimer dosegajo mojstrsko umerjene maksimalistične norije, ki po intenzivnosti presegajo celo semplane delirije zasedbe Animal Collective, česar po predhodni diskografiji Battles ni bilo mogoče zares anticipirati.

Žal pa je zvok v dvorani MeetFactory prispeval nekoliko zamazanemu basovskemu in srednjemu frekvenčnemu spektru, zaradi česar so prehodi znotraj kompleksnih aranžmajev nekaj izgubili na ostrini, zadeva pa se je popravila šele z bisom, v katerem so odigrali prvi singel z nove plošče - The Yabba, ki je prej omenjeni delirij stopnjeval do absolutnega vrhunca, po koncu katerega so Battles nekoliko nesoglasno hitro zapustili oder. Kljub temu pa so nam odigrali pošten kos muzike, po katerem se bo še dolgo kolcalo tudi ekipici z Radia Študent ...