Benjamin Clementine

CUK Kino Šiška, Ljubljana, 5. 9. 2017
foto: Aleš Rosa / CUK Kino Šiška

V Kinu Šiška smo bili v tem tednu priča koncertu britanskega pevca, pianista in skladatelja, ki je po novem še kaj, Benjamina Clementina, tistega, ki je kot avtsajder leta 2015 kot od nikoder prehitel pol britanske scene in v glasbo vstopil z zgodbo, ki verjetno predstavlja mokre sanje vsakega spodobnega PR-ja v glasbeni industriji. Zato ne čudi, da je navkljub dejstvu, da Clementine v teh krajih ni bil kaj prida prisoten niti na radijskih valovih, še manj v drugih medijih, koncert na koncu generiral ustrezen hajp, preko katerega je Katedralo Kina Šiška do konca zapolnilo precej raznorodno občinstvo. Seveda pa ob tem ne moremo mimo dejstva, da gre za enega močnejših in samosvojih glasov v sodobni pop glasbi, izvajalca z izdelano podobo, ki je k nam prišel ravno na pragu izdaje svojega drugega albuma, torej na nekakšni prelomnici. Vsi tisti, ki padajo na limanice oznak, kot je pristna glasba, so se na koncertu lahko prepričali, da nekaj takega ne obstaja, da gre za skrbno izdelan show, ki pa vase vseeno vpne precejšnjo mero spontanosti, da ne izpade vaja v stilu iz popevkarskih vrst, oziroma rutina na turnejski poti. Glasba Benjamina Clementina je kljub vsemu močnejša od forme, v katero jo vpenja v kontekstu odrskih nastopov v zadnjem času.

Prvo gostovanje Benjamina Clementina je potekalo v nekakšnih vmesjih. Vmesjih med starim in novim albumom, v vmesju spremembe v zvoku, strukturi skladb, sprememb v besedilih, v katerih se je od introspekcije obrnil navzven in posledično v vmesju intimističnih, čustveno izjemno niansiranih in ekspresivnih skladb ter tistih, ki jih Clementine še bolj izrazito obrača navzven, k publiki, h komuniciranju, k napevom, svojstvenemu ponavljajočemu zaklinjanju in nagovorom. Zdi se, da je pred Clementinom ključna prelomnica v karieri, ki se jo sluti iz slišanega in videnega, ne samo ob pričujočem koncertu, temveč širše ob vseh festivalskih in dvoranskih nastopih aktualne turneje. Album I Tell A Fly izide čez teden dni in vse se zdi skrbno planirano, od lansiranja zgodb, komadov, promocijskih intervjujev in predvsem scenosleda skladb ter nature odrskega nastopa, ki se iz grajenja intenzivne, čustveno nabite, a hkrati intimne atmosfere, zdaj nagiba k bolj polnokrvnemu in glasnejšemu zvoku benda, delni koreografiji in predvsem komuniciranju s publiko. Nove pesmi s prihajajočega albuma so skrbno izbrane, na koncertih izvaja predvsem tiste, ki jih je javno že obelodanil, ob njih tudi cvetober njegovih najbolj znanih pesmi, marsikatero s prvih dveh EP-jev ter prvenca pa pusti ob strani. To verjetno pomeni, da je pričujoča turneja predvsem promocijske narave, nekakšna predpriprava na obdobje po izdaji nove plošče. In glede na samo spremembo v Clementinovem pristopu so pričakovanja visoka, čeprav jih sam niža z izjavami tipa da se album ne bo prodajal. 

Je že res, da so nove pesmi, ki smo jih slišali na koncertu, kompleksnejše v svoji zvočni naturi, odmaknjene zgolj od klavirskega zvoka, polne nenadnih prehodov, še intenzivnejše v teatralnosti in baročnosti, lucidne v uporabi ženskega petčlanskega zborčka na odru, ter obdane s temami, ki so izraziteje razpete med polja osebnega in političnega. Razpete so med občutkom bežnega, nestalnega vandranja, otroških formativnih izkušenj in politične realnosti, vezane na Sirijo in begunsko tragedijo, motrene iz osebne in odmaknjene perspektive. Obenem gre tu za izrazito njegovo lastno in suvereno premeščanje zvenov, zvokov in ritmov iz klasike in sodobne klasike, šansona, popevk, muziklov, kantavtorstva in številnih žanrskih odtenkov v pop in rock glasbi, tudi tistih, ki so se v preteklosti okitili s pridevkom progresivni. A obenem imajo dovolj popoidnega žmohta, močnih melodij, nalezljivih napevov in čustvene vznesenosti, da lahko mirno pričakujemo, da bo Clementine z njo še zrasel. 

Sredinsko polje v glasbi je danes nekaj drugega, kar je bilo še nekaj let nazaj in Clementinova zgodba, medijski spin, ki to noče biti, je tipičen dokaz, da mainstream danes bolj kot kadarkoli prej stremi k samosvojskosti. In slednje Clementinu, njegovemu glasu, pianizmu, odrski prezenci in njegovim pesmim definitivno ne manjka, čeprav koncert priča o tem, da se nevarno bliža odrski formi pop croonerja. A hkrati to podobo Clementine ves čas lomi s svojo nepredvidljivostjo, tihimi nagovori, ki oscilirajo med resnobnostjo, zavito v poetičnost, iskrivim humorjem in nalezljivo simpatično nerodnostjo, preko katere ob močni emotivni atmosferi njegove glasbe hkrati ustvari tudi sproščeno vzdušje, ki je očaralo razprodano dvorano Kina Šiške. 

Tričlanski bend, sestavljen iz basista, bobnarja in klaviaturistke, ter petčlanski ženski zbor predstavljajo močen in dinamičen element, prisoten in izkoriščen predvsem v novih pesmih. Lep primer je intenziven, trdi funk ritem, ki poganja skladbo One Awkward Fish. Ob starejših skladbah pa bi, glede na njihovo skorajda konstantno odrsko prisotnost, lahko pričakovali tudi malce bolj predrugačene in prilagojene aranžmaje. Namesto njih smo bili prevečkrat deležni nepotrebnih lomljenj in podaljševanj pesmi, večinoma preko singalongov, ki so večkrat razdrobili osnovno emotivno in zvočno intenzivnost pesmi, predvsem zbor pa je bil reduciran zgolj na spremljanje refrena in ples, torej na bolj scensko-gibalno komponento. Novim pesmim se spodbujanje petja bolje poda, saj večkrat zajadrajo v formo ponavljajočega zaklinjanja, s katerim Clementine namerno nagovarja in angažira publikum. Tovrsten pristop je najbolj uspešen, namenski in intenziven v skladbi Phantom of Aleppoville, v kateri ponavljajoči se refren ob koncu skladbe povzame vso tesnobnost nasilništva, ki ga postavlja v vmesje med osebno izkušnjo in dogajanjem v Siriji, skladbo pa imenitno podpira zven čembala. Lep primer je tudi skladba By the Ports Of Europe s svojim skorajda marševskim, militantnim refrenom, s katerim je Clementine otvoril in zatvoril koncert. V obeh skladbah ključno vlogo igra zbor, ki meandrira od bolj klasične vloge v pop pesmih do izletov, ki so bližje domeni sodobne klasične glasbe. 

Na srečo z novo skladbo Jupiter mirovniškega klica iz vesolja ni preveč raztegnil na Ljubljano, a je v to raztegljivost singalonga potegnil starejšo skladbo Condolence, in jo s tem precej razvodenel. Vendar to ni del nastopaštva, temveč je osnovno sporočilo poslavljanja od lastnih strahov vpel v kontekst obče sporočilnosti pesmi z nove plošče, ki delno bazirajo na temah vsesplošne ekonomije in politike strahu. Starejšim skladbam se je tako najbolje godilo, ko jih je pustil na miru in se zgolj prepustil njihovi interpretaciji bodisi sam bodisi v spremljavi benda, denimo v primeru London, Nemesis, Adios in Cornerstone. Tu je bil Clementine izvrsten tako v interpretaciji kot v ponavljajočih, ritmičnih klavirskih minimalističnih bravurah, nad katerimi vijuga njegov ekspresiven tenor, ki poudarja, punktuira, senči in barva osnovni zven skladb ter podanih občutij. Interpretacija je še vedno samosvoja, prepustna naključnim prekinitvam in ni postala stil oziroma nek oseben manirizem. Njegov glas je resda star 28 let, a v njem je prisotno nekaj starega in močnega, to pa stoji v intenzivnem kontrastu s tihim in krhkim glasom, ki ga prekinja neroden smeh ob nagovorih publiki. Ti so dvorezni glede na formo, ki jo Clementine vzpostavlja na odru in sporočilnost, ki jo po lastnih besedah želi predati. Sproščenost in vzporedno prepevanje namreč prekrijeta resnobnost sporočila, ga potisneta vstran in prekineta s smehom. Ampak to je mainstream in v tem se zaenkrat Clementine ujame v zanko, ki si jo nastavlja sam. A se je očitno hkrati tudi zaveda, saj med drugim med nagovori pripomni tudi nekaj v stilu: hvala za vaše ploskajoče roke in upam da, tudi za ušesa.