BETUNIZER, MEGS

Gromka, 15.3.2017

Včeraj se je na koncertno bogato sredo med drugimi dogodki zgodil tudi koncert španskih Betunizer in domačih Megs. V sklopu koncertnega cikla gROMKI oNKRAJ je Gromki jasno pripadel najbolj hrupen izmed nastopov, škoda le, da ni privabil več ljudi. A nič ne de, včasih že publika »znancev« in »prijateljev«  sama sebi zadostuje.

Prvi bend večera Megs smo na naši frekvenci nazadnje omenjali ob nedavnem nastopu na Afterparyju. Dvojec, ki ga sestavljata bivša ritem sekcija Grrizli Madams Gašper Prus za bobni in na vokalu ter Miha Vodušek na basu in vokalu, že več kot dve leti deluje v tandemu, ki spaja punkrockovsko surovost, vokalni minimalizem post hardcora in ritmično kompleksnost math rocka. To so le nekateri izmed bolj izstopajočih elementov, ki se na trenutke in nepredvidljivo obračajo od pesmi do pesmi. Do danes Megs stojita za petimi raznolikimi komadi, ki sta jih po enega nalagala na svoj bandcamp profil. Njuna raznolikost pa se nadaljuje tudi v še neposnetih komadih, ki so včeraj v živo trpinčili Gromkino ozvočenje.

V uvodni Elitte Goobie se skrivajo detajli, ki jih na posnetkih zlahka preslišimo; ob živi izvedbi Megs neuigranosti ne gre očitati. Če že, pomislek leti predvsem na zvok samega basa, ki je poln visokih tonov - ne traja torej dolgo, preden zareže in prevlada nad koncertnim prostorom. Je pa res, da igranje basa prej kot na klasično basiranje spomni na kitarsko manevriranje, ki ga Miha krmili z loop in wah-wah efektoma. Vsi staccato poudarki, flažoleti in drgnjenja tako dobijo svoj karakter. Komadi se ritmično sunkovito preobračajo v zahtevnejše in hitrejše dele, v katerih pa Megs ne pozabljata na dinamiko, ob počasnejših kosih pa je v njuni glasbi še vedno prostora tudi za bolj razpuščeno medigro. Kot močnejšo podobo benda gre izpostaviti vokalne dialoge, ki diktirajo inštrumentoma. Ne uidejo niti punkerski pridigarski momenti, noiserockovski izpadi in nenazadnje tudi novovalovski melodični preseki, kot je bilo dokazano v zadnjem komadu rednega dela Niko nije sretniji od mene. Asociacije z loopom letijo na sarajevske Gudron, vokalna lovljenja na Nomensno, bolj ravni in »straight to the point« deli pa na Husker Du. Kdo ve, kaj bo prinesel album, jasno pa je, da sta Megs bend za v živo. 

Španski trio Betunizer prihaja iz Valencie. V svojem devetletnem obstoju imajo za sabo štiri albume, izdane pri zanimivi katalonski založbi B-Core. Znani po nenehnem koncertiranju se lahko pohvalijo z nastopi na Primavera Sound in All Tommorow's Parties. Tako kot pri Megs je žanrska umestitev Betunizer nehvaležna. Križišče se pojavi med noise rockom, post hardcorom in punkom. A kaj, ko se ob njihovi glasni glasbi asociacije ne nehajo pojavljati. Razgibana bobnarska ritmika, v kateri je večino časa prisoten cowbell, kljub nenavadnim prijemom obeh strunarjev vselej pripelje do plesnega momenta. Tok koncerta in same glasbe zaobjema repeticija, na katero se nalagajo surova struženja kitare in zapacane linije basa. Nemalokrat pride tudi do zamazanih funk delov z obveznimi nevrotičnimi posegi, dinamičnim napenjanjem in ponavljajočimi zlomi. Kot sami pravijo, je njihova glasba tako odprta, da španski jezik ne more biti ovira. Strinjanje z izjavo je neizogibno, saj vokal pri Betunizer deluje kot neke vrste inštrument. Obstajajo trenutki, ko glas, ki naenkrat deluje kot pisk, krik ali dretje s konstantno jakostjo, doživimo kot sempl, ostalo ponavljajočo in plesočo glasbo pa kot najbolj organsko elektroniko. Nehote spomnijo tudi na španske kamerade Za! in njihove zgodnejše albume, bolj surove in manj tehnične Don Caballero in skoraj pozabljenje Minutemen. Betunizer so najbolj prepričali v drugem delu, ko so z daljšimi pesmimi nadgrajevali loop zanko celotnega koncerta.