Buran in Ooral Sea

Klub Gromka, 3. 11. 2016

Četrtkov večer je s svojo sivino in mrazom marsikaterega nadobudneža najverjetneje odvrnil od naključnih izletov v glasbene vode, četudi mu s stališča intrigantnih zvočnih valovanj vsebine ni manjkalo. Na odru metelkovske Gromke sta se namreč zvrstili dve združbi domačih zrakotrescev, rusko aludirajoči kozmonavti z goriških koncev Buran ter divji duo z Dolenjske Ooral Sea. Ker pa je šlo za Mafijsko brucovanje, je za njimi za plesne nogice skrbel še borec iz prestolnice Borka.

Raznoliko glasbeno popotovanje so pričeli goriški Buran. Ime, ki vesoljskim sanjačem v misli prikliče podobe zlate dobe orbitalnega raziskovanja, časa, ko je bila Rusija vesoljska velesila in je bil njihov raketoplan za večkratno uporabo dejansko bolj KUL od ameriškega Space-Shuttla, ni naključno izbrano. Samooklicani izstrelek iz goriškega kozmodroma se namreč ne sramuje vesoljskih asociacij, ampak jih zajame s polno žlico, se v njih povalja in dodobra prekrije z njimi, na koncu pa vse skupaj spanira v polnovreden obrok. Zasedba, ki se je na širših radarjih dobro pojavila šele v zadnjem mesecu, navdih črpa iz uveljavljenih klasik krautrocka, shoegazea, ambientale in plesno zastavljenih 4 x 4 odvodov, vse skupaj pa deluje presenetljivo sveže. Sinti in padi so bogati in mastni, saturirani s kozmičnim sijem, bas je strumen in suveren, dobro prizemlji ritmične strukture in jih zavaruje pred pobegom v polomljena spotikanja. Bobni v zadnji vrsti služijo kot motor raketoplana, ki na repetitivnih krautrock-ish vzorcih s podporo basa jahajo proti sončnemu zahodu, le da je konj v tem primeru ruski raketoplan, sonce pa najmanj Alfa Centauri, če ne že kaj bolj oddaljenega. 

Buran strumno deluje in pelje naprej po širnih obzorjih prostor-časa, vendar pa se zdi, da vseeno vse ni v najlepšem redu. Posadka kljub predhodnim letalskim izkušnjam morda le še ni imela dovolj časa, da bi Buran zares zveneli stoodstotno. Mehansko sicer vsi deli delujejo, zvočno pa bi lahko, predvsem sinti, za maksimalen efekt space-outa še nekaj časa posvetili glasnosti različnih zvokov. Vendar je Buran na koncu kljub občasnem škripu zmagovalno pripeljal do cilja, ob poti pa ves čas strumno nabiral potnike. Če so se sprva ti zadrževali zgolj v zadnjih delih tovornega prostora (beri ob šanku), pa je bil le-ta na koncu že povsem poln. Pika na i je bil le še glas kapetana, ki se nam je skozi vocoder prijazno zahvalil za potovanje z njimi.

Po tem, ko so nas odložili na novem, neznanem planetu, pa se je pričela divjina. Kozmonavti so nas namreč odložili na planet Ooral Sea, na katerem kraljujeta Slavc in Bufo. Legende govorijo, da sta ti dve divji kreaturi zrasli okoli jedrskih odpadkov kraja po imenu Krško, ko je grozdje iz Šentjerneja reagiralo s plazom nevtronov in se razlilo v Ooralno morje. Jedrski material je poskrbel za presežek energije, ki jima omogoča, da sobo z zvokom napolnita kot vsaj petčlanska zasedba, četudi gre zgolj za dva divjaka. Bobni in kitara udarijo skupaj in udarijo močno. Naenkrat se znajdemo v alternativni realnosti, kjer so se zmešali Nirvana in The Ramones, oboje s presežkom žmohta in zagretosti, skupen output pa je agresiven in težak. 

Suverenosti nastopa ne zmoti niti pok strune in njena spontana menjava, še več, zdi se, kot da nepredvidena pavza le še stopnjuje napetost pred naslednjim zvočnim udarcem. In ta brez dvoma pride. Kitara, všečno zabeljena z distorzijo in objestnim flangerjem, se pred končnim izbuhom iz ojačevalcev razdvoji in en del se odpravi še na sprehod skozi pitch-shifter, ki jo spusti za eno oktavo, s tem pa pričara gromoglasen bas, ki že tako polno zvočno sliko popelje na višji nivo in dobesedno negira potrebo po specializiranih basistih. Četudi divja in nepredvidljiva, sta Slavc in Bufo odprta do prišlekov, ki jih potrpežljivo vabita v svoje zvočne krajine, dokler povsem ne podležejo vplivu hreščeče kitare in se znajdejo v morju ljudi, ki enoglasno in enotelesno head-bangajo z njima.

FMF brucovanje, ki v zadnjih letih postaja nekakšen mini festivalčič, in ne le študentska zabava – v prejšnjih edicijah so gostili Marka Breclja in Moveknowledgement – je tokrat nedvomno postavilo platformo za konkreten in premišljen četrtkov razfuk. Popotovanje po temnem vesolju, ki pripelje do divjega plemena in pa dolgonočne zabave pod taktirko Borke, se namreč ne sliši slabo, a ne?