Candelilla, Trus!

Gala hala, 19. 9. 2013

Ko se zgodi koncertni večer, kakršnemu smo bili priča v Gali Hali sinoči, je to lahko le lep razlog za veselje in optimizem. Nobenih pompoznih napovedi, zunaj podtalne klubske scene dva relativno neznana benda, a na koncu kljub temu izvrsten dogodek s pohvale vrednim obiskom. Lepo napolnjenemu prizorišču je deloma verjetno botrovalo dejstvo, da je Gala Hala v en lepo zaokrožen večer zapakirala tri koncertne serialke; 'Domorodne četrtke' je zastopala vse bolj atraktivna domača zasedba Trus!, pod znamko 'Pozor! Nov bend na vidiku! se je predstavila münchenska zasedba Candelilla, za konec pa je v Poslušalnici 69 svoj izbor plošč ponudil še eden najbolj spoštovanih domačih producentov Aldo Ivančič. Na drugi strani dober obisk gotovo lahko pripišemo tudi dejstvu, da je bil vsaj koncertni del večera tokrat obarvan zelo dekliško – torej pojav, ki ga v kontekstu alterrockovske glasbe pač ne srečamo dovolj pogosto.

Prvi je na oder stopil domači trojec Trus!, ki nas je prvič preizkusil že na lanskem Klubskem maratonu, od takrat pa je postal eden najbolj dejavnih bendov na domači klubski sceni. Letos so poznavalce in fene presenetili z zrelim studijskim prvencem 'First Step', izdelkom, ki se na eni strani izrazno napaja v zapuščinah postpunka, alternativnega rocka in elektronsko obarvanega krautrocka, na drugi strani pa vse skupaj postavlja na atraktiven, sodoben, celo trendovski skupni imenovalec trashy popa in DIY ustvarjalne logike. Tiste bolj rockovske skladbe v koncertni obliki dobijo precej tršo, skoraj punkovsko podivjano podobo, dinamičen nastop pa izvrstno zaokrožijo newvavovske, enkrat igrivo plesno razpoložene, drugič bolj popoidno zapeljive skladbe. Ker gre za vsega dobro leto staro zasedbo, ni presenetljivo, da še vedno raste oziroma se nadgrajuje iz koncerta v koncert, kar se kaže predvsem skozi vse bolj suveren in samozavesten nastop frontwomanke, pevke in basistke Jelene Rusjan. Da se na odru zelo dobro znajde, najbrž ni več treba poudarjati, ne nazadnje ima za seboj tudi teatrske izkušnje, očitno pa je, da se sedaj na njem dobro počuti tudi v vlogi glasbenice. Pri tem sta ji v veliko pomoč prekaljena sošpilavca, klaviaturist in saksofonist Boštjan Simon ter bobnar Marko Lasič, ki se skozi odrsko pojavnost sicer držita v ozadju, a očitno je, da je to tista formula, ki zasedbi najbolj ustreza. Ob skladbah s plošče 'First Step' so sinoči predstavili še nekaj novih, verjetno z že napovedanega drugega albuma. Da gre za ambiciozen bend, se je potrdilo tudi z njihovo turnejo v tujini, kjer so med drugim navezali stike z zasedbo Candelilla, s katero so in bodo nastopili še v Zagrebu in na Dunaju.

O dekliškem kvartetu iz Münchna, ki sicer skupaj ustvarja že več kot deset let, do njihovega nastopa resnici na ljubo nismo slišali prav veliko. Zdi se, da so, vsaj kar zadeva alternativne muzike, v medijih prevladovali predvsem nemški elektronski kreativci in nekaj standardnih starejših osumljencev, medtem ko se o nemškem alternativnem rocku v zadnjem desetletju in več ni govorilo veliko. Če seveda odmislimo retrospektivno medijsko in fenovsko seciranje nemškega novega vala in krautrocka, ki sta v osemdesetih navduševala tudi svetovno javnost. In verjetno bi nastavke izvirnega izraza zasedbe Candelilla najlažje našli kar v takratnem pestrem dogajanju. Spomnimo se na primer kultne nemške dekliške novovalovske zasedbe Malaria!. Ob imenu Candelilla boste sicer največkrat našli oznako »noise-rock«, toda po sinočnjem koncertu bi reference zasedbe lažje poiskali kje drugje. Denimo pri kultni britanski postpunkovski zasedbi The Raincoats. Ali pa skozi prizmo večglasnega petja pri še eni britanski zasedbi Marine Girls. Je pa hkrati res, da candelillovke, vsaj takrat, ko pobudo prevzame kitaristka, gojijo močne simpatije tudi do tršega alternativnega rocka in post punka. Na drugi strani se odlično znajdejo v skoraj plesno potenciranih, bolj repetitivnih skladbah, sorodnih početju new wave obujevalcev v novem tisočletju. Lep kontrast in poseben pečat njihovemu izrazu dodaja klavir, največji čar pa večglasno, včasih harmonično, drugič igrivo in nagajivo petje, pogosto ujeto v lepo ukrojene alterpopovske zanke. Skladbe tudi v živo ponudijo v kompaktni, skrbno dodelani podobi, kar je bržkone tudi posledica dejstva, da so svojo letošnjo ploščo posnele s Stevom Albinijem, znanim po tem, da z bendom ne stopi v studio, dokler ta ne ve, kaj hoče. Candelilla to zagotovo vedo, ne nazadnje je to potrdila tudi dobro razpoložena publika, ki je očitno dobro vedela, zakaj je sinoči prišla v Galo Halo.