CANKARJEVI TORKI: BERT DOCKX, HAMLET EXSPRESS

* foto: Jože Balas - FOTO NOTE
Klub Cankarjevega doma, Ljubljana, 22. 1. 2019

Berta Dockxa smo do pred kratkim poznali predvsem kot izjemnega kitarista, ki je pri nas svojo razkošno veščino ustvarjanja napete, temačne atmosfere razkazoval kot član oziroma vodja belgijskih bendov Flying Horseman in Dans Dans. Na svojem prvem nastopu pri nas leta 2013 se je v okviru cikla Sogodbe v klubu Channel Zero dejansko predstavil z obema zasedbama. S slednjo, Dans Dans, je potem leta 2015 igral še na ljubljanskem jazz festivalu ter dvakrat v Mariboru. Ta njegov matični bend smo skratka pri nas imeli priložnost dodobra spoznati, za tiste, ki so ga morebiti zamudili ali preslišali, pa velja omeniti, da je ta po sestavu klasičen kitarski trio poleg avtorskih skladb navduševal tudi z izvirno zastavljenimi predelavami skladb z vseh koncev in krajev. Od Morriconeja in Mingusa prek Toma Waitsa in Roberta Wyatta do Ornetta Colemana, Duka Ellingtona in Sun Raja.

Glasba / Tolpa bumov

Bert Dockx: Transit

Drugi kantavtorski album kitarista zasedbe Dans Dans s priredbami Nine Simone, Toma Waitsa in drugih

Andrej Pervanje

 / 20. 1. 2019

Poetiko benda Dans Dans omenjamo, ker je podobna temu, kar je Dockx zasnoval na aktualnem solističnem albumu Transit, ki ga je tudi predstavil na torkovem koncertu. A vendar se početje benda in Dockxa razlikuje v dveh točkah; prva je ta, da na albumu ni avtorskih stvaritev, na njem najdemo le predelave, druga pa ta, da  gre z eno samo instrumentalno izjemo za pesmi večinoma folk in rock izvajalcev, ki jih kitarist tudi zapoje. Že nabor izbranih pesmi in avtorjev nam da slutiti kitaristovo razgledanost, saj ob klasikih Toma Waitsa, Dylana in Springsteena slišimo tudi instrumental Albatross rockovskih veteranov Fleetwod Mac iz leta 1968, kakor tudi postpunkovski Shadowplay kultnih Joy Division.

Seveda se Dockx teh klasikov ne loteva v slogu tako imenovanih tribute bendov, ki si prizadevajo izvirnike interpretirati v karseda pristni maniri, tako, da se v največji maniri približuje različicam, zabeleženim na posnetkih vzornikov. Prav nasprotno, belgijski strunar komade zasuka po svoje, jim doda ali odvzame kako značilno potezo in jim da pečat lastne ustvarjalnosti. Še bolj kot na albumu, na katerem vse izvedbe, naj si bodo še tako različne po dinamiki in zvenu, krasi enovita zvočna barva, si Dockx v živo privošči dodatno plastenje in širjenje albumskega gradiva. Če je, denimo, omenjeni skladbi Joy Division namesto izvirne temačne ostrine nadel bolj folkovski, vsekakor pa mehkobnejši plašč, je slednja v živo zazvenela  malodane kot country poskočnica.

Kar nekaj pesmi je izdatno predrugačil z eksperimentalnimi, improviziranimi vložki, pri katerih si je pomagal s sodobno tehnologijo. Tako je na primer posnel nosilni riff oziroma naredil zanko, na katero je nato lepil omamne, silovite, pa tudi izredno pretanjene solistične linije, pogosto v bluesovskem ključu. Milozvočne pesmi so nemalokrat v osrednjih delih poletele v megličaste oblake, ustvarjene iz odmevov, mikrofonije in predirljivih šumov ali glasnih pokov. A te intervencije so bile vedno natančno odmerjene in v funkciji same pesmi, saj so s svojimi nemirnimi linijami ter nepredvidljivostjo poglabljale izvirno, zvečine temačno, tesnobno sporočilo pesmi.

Posebej gre pohvaliti Dockxovo vokalno izvedbo v brezhibni angleščini; seveda se ni trudil oponašati izvirnih pevcev, pač pa je posamične vokalne interpretacije sproti prilagajal vsakokratnemu aranžmaju. Tako je Waitsova Yesterday Is Here zazvenela zadržano, odpeta z zadržkom in šepetom, Springsteenova I'm On Fire pa s pritajeno strastjo, ki se je občasno tudi razcvetela. Vokalno se je Dockx do kraja razdal v Dylanovi A Hard Rain's a-Gonna Fall, ki je sicer ni na albumu. V njej je subtilno kombiniral navidezno pripovedno neprizadetost z jedkim zloveščim refrenom, kar je podčrtal tudi z domiselnim kombiniranjem glasnega in utišanega prebiranja strun. V dobro koncipiranem nastopu smo morda pogrešali le kake vmesne dovtipe in štorije, v katerih bi povedal kaj več o izbranih pesmih, denimo, zakaj je izbral prav to-in-to Springsteenovo pesem, ali za tem nemara tiči kakšna osebna zgodba in podobno.

Tako pa je med komadi pogosto le povedal ime izvirnega izvajalca … A to je gotovo le bežen vtis recenzenta, ki so ga očarale Dockxove kitaristične in aranžerske veščine. Sliši se obrabljeno, ampak da, belgijski strunar z manj naredi več, a je hkrati daleč od minimalizma, saj zna ubirati strune tako razkošno, da zlahka zazveni, kot bi z njim v paru igral še en kitarist. Po drugi strani tovrstno bogatost prilagaja, blaži z le nakazano melodijo, z utišano igro. V instrumentalnih izletih sredi komadov so v mnoge smeri brstele folkovske in bluesovske melodije, iz katerih bi kdo drug ustvaril cel album. Ravno ta namerna, domišljena pritajitev, samoodrekanje je, tako menimo, največja odlika Berta Dockxa, ki ve, kaj odigrati in – še pomembneje – kdaj to odigrati.

Po njegovem nastopu je sledila koncertna promocija albuma Opium Blue veteranske domače zasedbe Hamlet Express, ki po lastnih besedah igra svojevrstni fusion-šanson. Oznaka še kar drži. Vodja benda, glavni avtor, kitarist in pevec Andraž Polič, električni kitarist Miha Petric, basist Gregor Cvetko in bobnar Blaž Celarec zelo korektno preigravajo mešanico klasičnega rocka, folk rocka in kantavtorskih oziroma šansonjerskih prijemov. Vendar pa kljub ubranemu muziciranju novim pesmim zmanjka sape oziroma hitro zazvenijo monotono, saj jih je veliko ustvarjenih po podobnem kopitu. Za marsikatero se je zdelo, da bi bolje zaživela, če bi jo Polič kar v celoti odrecitiral. Prevladal je namreč vtis, da bi se govorjena beseda bolje stopila z muziko. Da zna avtor še kako urezati komade, ki plenijo z refreni in mikavno melodijo, pa je bend pokazal z izvedbo šopka starejših komadov, v katerih sta se kot gostujoča pevca kvartetu pridružila igralca Janja Majzelj in Primož Pirnat.