Children Of Bodom v Ljubljani

Kino Šiška, 19. 11. 2013

Včeraj so Ljubljano ponovno obiskali finski Children Of Bodom, ki so srca slovenske metalske mladine začeli osvajati že konec devetdesetih let. Takrat so avti iz vseh koncev Slovenije potovali v Avstrijo in drugod, da bi videli mlad finski bend, ki je že na prvih posnetkih združil zapuščino klasičnega evropskega power metala s finsko melodiko in ekstremnimi vokali black metalskega tipa. Po sprejetju Slovenije v Evropsko unijo pa je naše ozemlje postalo priljubljena destinacija mnogih evropskih bendov in okrog leta 2006 so se Children Of Bodom končno predstavili na naših tleh, in sicer v razprodanem avditoriju v ljubljanski Cvetličarni. In vse do danes so njihovi koncerti množično obiskani, publika, tako mlada kot stara, pa vedno voljno sprejema tako njihove utečene hite kot novitete.

Children Of Bodom se po Evropi podijo že dobra dva meseca in predstavljajo ploščo Halo Of Blood. In kot vedno, niso sami. Koncert je odprla finska skupina Medeia, ki je za razliko od marsikatere, slovenski publiki neznane predskupine, včeraj požela zelo dober odziv. Bend, ki igra že dobrih 11 let, je publiki Kina Šiška predstavil svojo zanimivo mešanico grindcora, melodičnega metala in kaotičnih vložkov, ki spominjajo celo na mogočne The Dillinger Escape Plan. Bend je zelo živahen in eden redkih, katerih klaviaturistka, kadar ni zaposlena s pritiskanjem na tipke, nori skupaj z ostalimi in navdušuje vsak kotiček dvorane – predvsem s svojim početjem, čeprav verjamem, da tudi z izgledom. Odličen zvok, nenavadne strukture pesmi in odrska dinamika so bile okronane z zelo močnim vokalnim performansom utečenega underground bojevnika, Keija Niinime, ki ga poznamo kot vokalista finskih grinderjev Rotten Sound. Bend je popestril tudi z vmesnim vložkom, v katerem so opravili pogovor s samim Satanom, ki je zahteval norenje domače publike. Satan je bil drugače dobro skrit tonski mojster. In publika se je vsekakor odzvala. Večkrat.

Pred nastopom poljskih death metalcev Decapitated je bila dvorana nenavadno tiho. Namreč, odkar je SAZAS še bolj odločen izvleči vsak evro iz žepa nadebudnih organizatorjev in to že s tem, da zaračuna predvajanje vsake pesmi v dvorani, medtem ko se na odru dogajajo bendovske menjave, se je ekipa Kina Šiška preprosto odločila za tišino. Ki pa so jo kmalu razbili poljski norci.

Decapitated so tonsko opravili hitro in publiko takoj navdušili, ko so za kratek uvod začeli igrati hit zasedbe Pantera, Walk. Folku se je trgalo, kar so potem malce umirili z uradnim introm oz. pesmijo Silence, akustičnim kitarskim vložkom, ki je bil dobesedno zatišje pred nevihto. S komadom Pest pa so nas Decapitated zapeljali v krvavo orgijo zvočnih napadov iz vseh strani. In čeprav zvok ni bil najmočnejša stran njihovega performansa, saj je probleme delal predvsem bobnarju in basistu, je bend uspel uresničiti svoj cilj – dvorani se je ''snelo''. Tehnično podkovan kvartet je blestel predvsem na vokalnem področju, saj je skorajda predatorska pojava vokalista Rafala zahtevala vse atome energije naših teles. Bend je resda še vedno dal levji delež albumu Carnival Is Forever, a predvsem komada Lying And Week iz albuma Negation ter Flashblack iz kultnega Organic Hallucinosis, so publiko spravili v totalen kaos. Ki ga je okronal nujni zaključni hit Spheres Of Madness.

Oder se je nato pripravil za finske norce Children Of Bodom, ki so z odlično zvočno sliko, živim nastopom in razgibano setlisto do konca nabito dvorano spravili na kolena. Od komadov iz albuma Halo Of Blood do utrjenih hitov iz preteklosti, kot sta Hatecrew Deathroll ali pa Downfall, Alexi Laiho in njegovi možje kontrolirajo dogajanje brez kakršnihkoli težav. Bend se je kopal v res dobrem lightshowu, ki so ga dopolnjevali štirje okvirji v ozadju, kar je predstavljalo nekakšno steno. Tam se je dopolnjevala zvočna zgodba bodisi s predvajanjem vizualij iz njihovih spotov bodisi z živo rdečimi reflektorji, ki so v točno določenih trenutkih publiki pomagali skandirati C-O-B. Kljub temu, da gre za izkušene odrske mačke, ki so svojo mladost pustili v metal sceni in kjer se bodo kot kaže, utrjevali še naprej, pa je bend na trenutke deloval malce utrujeno, naveličano. Alexijevi govori so bili inspirativni, poživljajoči, čeprav je večkrat deloval, kot bi ponavljal ene in iste fraze. Druga moteča stvar je bila v tem, da je klaviaturist Janne Wirman v delih, ko ni pariral obema kitaristoma, stal na odru kot lipov bog, medtem ko je okrog njega ostanek benda zganjal pekel. In zgledal kot da mu je muka biti tam. Mogoče pa je večer v Srbiji pred tem dokončno zahteval svoj davek. Finci ipak »podcenjuju rakiju«. Kljub temu pa je folk norel, skandiral, pel, proti koncu pa so iz nabito polne dvorane počasi prihajali vidno izmučeni, a tudi zadovoljni obrazi.

Po 90 minutah so Children Of Bodom zaključili še en uspešen nastop v Sloveniji, karavana pa se je v parih urah po koncertu že odpravila naprej. Na poti bo še dober teden in pol.