COLIN STETSON

Klub Cankarjevega doma, 15. 10. 2013

Včeraj je v klubu Cankarjevega Doma nastopil težko pričakovani Colin Stetson s svojim solističnim saksofonskim recitalom, ki je zadnja leta na splošni »indie« sceni povzročil precej navdušenja. Oštevilčene plošče krovnega naslova »New History Warfare« so viralno zakrožile med različnimi platformami, rodili so se celo pravi mali hiti. No, na valu tega uspeha je Stetson v okviru turneje včeraj obiskal morda ne ravno razprodani, a vsekakor dodobra napolnjeni klub Cankarjevega Doma.

Stetson je svojevrsten fenomen. Določene tehnike igranja saksofona, ki so že desetletja v rabi v poljih free-jazza, svobodne improvizacije in sodobne eksperimentalne glasbe sploh, je uporabil kot gradnike svojega takoj prepoznavnega izraza, ki se povsem nedvoumno napaja v najbolj določujočih obrazcih trenutnega indie-rock mainstreama. Slednjega seveda aktivno pomaga so-ustvarjati prek članstva v zasedbah, kot so Arcade Fire in Bon Iver, če izpostavimo le dve, ki poleg sodelovanja z veterani, kot sta Tom Waits in Laurie Anderson, najbolj bijeta v oči. Rezultat je glasba, ki kljub robatem zvenu basovskega in altovskega saksofona ves čas ostaja v varnih sidriščih neke elementarne pesemskosti. To mu omogoča seveda tudi mojstrsko obvladovanje krožnega dihanja, ki poskrbi za neprekinjen tok zvoka. V repetitivne kaskade akordičnih arpeggiov, ki s sintovsko vztrajnostjo nakazujejo tako na shoegazersko melanholijo kot tudi tisto specifično neo-folkovsko himničnost nove americane, se vtira grobo petje skozi saksofon in to je nekako osnovna formula vsakega komada. Tako kot je to brenkanje akordov in deklamiranje besedila za marsikaterega kantavtorja.

Kot kantavtor brez besed, a s prepoznavnim in čustveno nabitim saksofonskim vokaliziranjem, se je včeraj tudi predstavil publiki. Pesmi so si po istem principu sledile druga za drugo, Stetson pa razen podaljševanja na njih ni vršil nobenih improvizacijskih intervencij. Seveda pa je bilo zaradi same narave igranja na trenutke težko ne opaziti tudi nekega hipnotičnega aspekta, kar sicer verjetno ni bil primarni namen, saj je bilo v ospredju predvsem konstantno plasiranje osnovnih pesemskih motivov in vzdrževanju linije »petja« v širšem smislu. 

Pristop, ki se mu v literaturi o avantgardni glasbi kdaj reče »instrument kot totalna konfiguracija«, se pri Stetsonu zanimivo obrne. Poleg tehnik igranja, ki izpostavljajo celoten spekter saksofonskega zvena, je precej pomembna tudi njegova uporaba ozvočitve. S številnimi kontaktnimi mikrofoni, ki jih poleg običajnega uporablja tako na trupu saksofona kot tudi okrog lastnega vratu, pa uspe ojačati ponavadi na daleč neslišne mehanične zvoke instrumenta. Od tod perkusivni basi, ritmično klikanje in še marsikaj. A vsa ta telesnost in umazanija zvoka pri Stetsonu ni v službi razširitve spektra in eksperimentiranja, ki bi dogajanje poneslo stran od konvencionalnih glasbenih obrazcev, temveč ravno nasprotno – to so gradniki, ki mu omogočajo, da tudi sam zveni podobno kot zasedbe, v katerih igra. Ali je to problematično ali dobrodošlo, je seveda odvisno od poslušalca, vsekakor pa je precej posebno in z veliko ljudmi očitno močno resonira.

Vtis, ki je temu poslušalcu prevladal tekom koncerta, je nespregledljivo dejstvo, kako globoko je Stetson te indie-post-rock ali kakršnekoli že vzorce ponotranjil, da lahko sedaj suvereno pojejo iz tega, v osnovi njim precej tujega instrumenta. Zanimivejše pa se mi je zdelo, kako so vse te pesemske forme neprestano na meji, saj zahtevnost vzdrževanja konstantnega flowa ves čas grozi z razpadom, kar dogajanje znatno poživi in naredi precej bolj zanimivo. Igranju na saksofon, ki v določenih situacijah lahko hitro deluje kot neukročena pošast, se nekako prida boj. Boj in napor, ki vsekakor oplemeniti Stetsonove viže in še bolj izpostavi njihovo telesnost. Precej fascinantno je, ko se zaveš, da so nekateri pesemski motivi lahko izrasli tudi iz grobe zvočne materije, same cepitve alikvotov naprimer, in morda ne vedno samo iz neke vnaprejšnje songwriterske agende, ki je proti koncu koncerta s svojimi sladkimi akordi in harmonijami delovala že rahlo zadušljivo. 

Manjši kiks koncertne nastavitve je bila uporaba umetnega odmeva oz. reverba, ki se je vsaj tem ušesom zdel nepotreben in nekako poceni. Kot vedno, kadar uporaba takih efektov ni integralni del samega glasbenega koncepta, temveč postane prej nekaj, kar se naknadno, iz kateregakoli razloga že, nanese na površino zvočne slike. Je pa zato prijetno presenetila sama glasnost, znotraj katere so izstopali suvajoči sub-basi, ki so s tresenjem steklenih vrat poskrbeli za precej direkten in jasno slišen angažma celotne prostorske mase.

Koncert se je zaključil z bisom, ki ga je od sedaj že rahlo izmučenega Stetsona izprosila slišno in vidno navdušena publika. Rekel je, da si želi kmalu spet vrniti.