Confine aperto v okviru festivala Mesto Žensk

Menza pri koritu, 8. 10. 2016

Confine aperto, koncertni cikel prosto improviziranih ter drugače robnih godb, ki deluje pod okriljem Zavoda Sploh, je tokrat prvič potekal v okviru mednarodnega festivala Mesto Žensk. Združitev dveh, v svojih sferah uveljavljenih platform je to soboto v Menzo pri Koritu pripeljala dve zvočni umetnici, katerih izbrano orožje so tako ali drugače preparirane trobente. Birgit Ulher ter Liz Allbee sta v svojih dobrih 30 minut dolgih setih prikazali inovativne pristope k trobenti in zvočenju nasploh ter s tem omogočili intenzivno cerebralno izkušnjo poslušanja, ki pritiče dogodkom takšne narave.

Prva je oder zavzela Birgit Uhler. Gospa iz Nürnberga, ki se z improvizirano glasbo ukvarja že od začetka osemdesetih, je tekom svoje glasbene poti razvila različne razširjene tehnike igranja trobente, od ločevanja zvokov in multifoničnosti, to je igranja več tonov hkrati na sicer monofoničnem inštrumentu, do uporabe granularne sinteze. Tokrat je predstavila tehnike, s katerimi ustvarja od leta 2006. Uporablja majhne radijske sprejemnike, s katerimi lovi elektromagnetni šum, ki ga ojačanega vodi na zvočnike,  pritrjene na po meri narejene dušilnike za trobento. Z uporabo dušilnika tako trobenta hkrati postane zvočni vir ter sprejemnik in resonančna votlina za šum iz radia, s čimer Uhlerjeva spretno modulira zvok trobente in ustvarja industrijsko zveneče zvočne krajine. Obenem se poslužuje tudi prepihovanja, s čimer doseže ušesom ostre visoke tone, repetitivne in strojne zvoke pa med drugim ustvarja z uporabo majhnega stepalnika, ki tolče ob steno trobente. Birgit Uhler naštete tehnike združi v zvok, ki je tokrat večino publike vodil v poslušanje z zaprtimi očmi, vendar pa je kot celota vseeno zvenel preveč kot kolaž različnih zvokov in mnenje recenzenta tukaj je, da bi drugačna kompozicija lahko ustvarila tudi subtilnejšo narativo, ki bi lahko dodala še eno plast izkušnje.

Po krajši pavzi, v času katere smo obiskovalci in organizatorji družno preuredili prostor v pripravi za drugi nastop, je pred publiko stopila Liz Allbee. Američanka, ki trenutno živi v Berlinu v Nemčiji, njen rojstni kraj pa je sicer Berlin v zvezni državi Vermont, je tokrat predstavljala svojo kvadrafonično trobento ter kvadrafonični performans Imaginary Being. Inspiracijo Allbee črpa iz knjige Jorgeja Luisa Borgesa Knjiga izmišljenih bitij in njegovega eseja Analitični jezik Johna Wilkinsa, cilja pa na »taksonomijo kontemplativnega in absurdnega« skozi živalske in pošastne zvoke. Ti so v ta namen specifično ustvarjeni s prepletanjem zvoka trobente, glasu, efektov ter različnih glasbenih vilic. Živalski podtoni so postali očitni že ob samem začetku, saj je Allbee pričela s počasnim spustom iz Menzinega zaodrja s plinsko masko na glavi, ob tem pa je bila videti in slišati kot trpinčena kreatura iz postapokaliptičnih zgodb. Z uporabo štirih zvočnikov ter svoje kvadrafonične trobente, ki je imela preko dolgih cevi odmevnike postavljene po celi Menzi, je prostorsko manipulirala zvok ter s tem omogočila globok potop v zvočno kuliso. Sprva akustičnem delu, v katerem je bilo slišati rožljanja, brundanje skritih pošasti ter krike trpinčenih, se je kmalu pridružil nežen drone, ki je zvok omehčal, obenem pa pridodal srhljivo noto, zaradi česar je vse skupaj zvenelo kot terenski posnetek zapuščene kmetije nekaj dni po zombi apokalipsi. Pogled po publiki je tedaj, podobno kot prej pri Birgit Uhler, razkril ljudi z zaprtimi očmi in nasmehom na obrazu.

Sobotni koncert je bil za entuziaste in ljubitelje raziskovalnih zvočnih praks vsekakor odlična izkušnja. Cikel Confine aperto je v goste pripeljal dve izjemni zvočni umetnici, tematska obarvanost s fokusom na trobento pa je bila osvežujoča popestritev.