Daedelus

Gala Hala, 26. 4. 2017

Preteklo sredo smo bili priča novemu metelkovskemu Rx:tx sleš Kapa klubskemu večeru, noči z Daedelusom in drugimi imeni ... V družbi še enega modela iz slavnega beats L.A.-ja je namreč nastopil tudi Britanec Star Slinger, pred in po dveh headlinerjih pa Borka in Some1Else.

Vendar pa se bomo v tokratnem prispevku osredotočili zgolj na prvega protagonista noči, na Daedelusa, tudi če glede na celoten kontekst večera ni pravega razloga, ki bi »vrnitev dandijevskega beatnika« izločil na pravi način, s katerim bi upravičili posebno obravnavo. Daedelus se v Ljubljani tokrat ni mudil prvič, kot denimo še en bližnji kolega Samiyam pred meseci. Gospod Darlington, Alfred Darlington aka Daedalus, je namreč v naši prestolnici nastopil že pred leti v sklopu sodelovanja med takrat še Festivalom pomladi in Drugo godbo. Glede na spomine pa smo bili tokrat priča tudi precej drugačnemu klubskemu nastopu ali morda pač nastopu v drugem času.

Kar pa nas seveda ne bi smelo čuditi, v vmesnem času se je namreč tudi z beatsi in plesno kulturo Los Angelesa pod širšim ameriškim vplivom veliko preobrnilo in veliko premetalo ali tudi pometlo pod preprogo. Če smo torej tokrat prišli po eklektična vzorčenja sambe ali tako imenovanih ballroom musics oziroma big band popularnega jazza oziroma karkoli podobnega ... ali če smo prišli poslušat najbolj eksplicitno IDM-erskega beatnika L.A.-scene, smo se pač nekoliko ušteli.

Kar smo dobili, je bil namreč pričakovani Daedelusov Monome gadgetry, torej intenzivna igra milijontih kratkih loopov in mikro koščkov, presejana skozi nekaj, čemur bi lahko rekli tudi robni EDM na pretežno 160 BPM-jih, na vrtljajih footworka, ki je vsaj v segmentih izstopil tudi s svojo specifično triolsko perkusivno igro. Igra je bila bolj EDM-štanc kot karkoli drugega predvsem zaradi dejstva, da smo bili vseskozi full on, da je Daedelus še vsako redko umiritev izkoristil predvsem za čim hitrejši učinkovit povratek na spet enako »umašinjene« najvišje obrate.

Spet nas to niti ne bi smelo čuditi. Vpliv, ki ga ima kultura Skrillexa, Dipla in drugih na večino all-over gibanj plesne glasbe, je nezanemarljiv tudi v undergroundu in tudi med nami kritiki obstaja marsikdo, ki bi undergroundu očital ignoranco do loopa, ki se je v zadnjem obdobju ustvaril med dance Evropo devetdesetih in ameriškim odkritjem možnosti komercialnih plesnih trendov, ki so se do danes zapletli že globoko v vse pore sodobne godbene produkcije. V celo posebno zanimivo vlogo bystanderja teh trendov pa je v tem zadnjem obdobju potisnjen hiphop, ki prek komercialnih kanalov rapa tako ali tako predstavlja malodane glavni sample vir novim stadionskim atrakcijam, presenetiti pa nas ne bi smelo niti, da je ena redkih robnih form sicer resnično pragmatične EDM-matrice ravno močnejše koketiranje s hiphop produkcijo, in to niti ne zgolj skozi novejše trende Atlante, temveč tudi z vplivi drugih, bolj klasničnih šol in njihovega šlaga.

No … Že iz poročil o klubskem dogajanju s trendovskih plesišč L.A.-scene je že dolgo jasno, da se splošna dinamika v veliki meri obrača k tem novejšim plesnim trendom, dokaz za to pa nam je tokrat z veliko žlico serviral tudi Daedelus. Zadevo je sicer – kot L.A. z desnico pri srcu – odprl z mikro naseckljanima novima Kendrickom Lamarjem in Thundercatom, v zadnji recimo četrtini seta pa končno plasiral tudi nekaj očitnejših zahtevnejših footwork snerov. Z glavnino seta pa je Alfred preprosto dal duška pumpanju sodobne štanc matrice, vpete v lastno »Daedelus logiko« mikro vzorcev, in blazno spretni gradnji vselej notranje premeščajoče se linearne linije. Njegov nastop je bil precej plesno učinkovit in prostorsko lagodno zapolnjena Gala hala mu je bolj ali manj zobala iz roke, Daedelus pa se je neglede na vse izkazal kot performer, ki zna brati razpoloženje pod odrom in nagovoriti zbrane. Pred in po njegovem setu smo na plesišču slišali tudi Migos in Rihanno in vse skupaj je res že dišalo po konsolidaciji znotraj alter trendov tudi domačih plesišč. Za zdaj vse to še vedno stoji nekam razčetverjeno, vendar pa nikoli ne reci nikoli. Smrkavi Val 202 Hey, DJ-ji so že strašljivo blizu izza ovinka.

Seveda pa nekje na strani jezika podrkava tudi grenko kisla misel, da je sredina mednarodne alter kulture iz samega ponosa pogrešila nekaj v vmesnem dogajanju, v premikih med kokainskimi verzi, diskači Las Vegasa in spletnimi hiphop medprostori. Vendar je to danes že daleč za nami …