DANS DANS, FLYING HORSEMAN

Channel Zero, 5. 10. 2013

Po pomladnem maratonu Druge Godbe se je včeraj njeno kl(j)ubovanje nadaljevalo in utelesilo v prvem večeru novonastalega koncertnega cikla Sogodbe. Ta je karakterno zaenkrat še težko ulovljiva tvar, ki se bo ob mesečnih ponovitvah v klubu Channel Zero verjetno šele izrisala. Včeraj se je tam gostilo dva belgijska benda, Flying Horseman ter Dans Dans, in nekako je obet klubske rokenrol izkušnje uspel prevladati med drugimi koncertnimi alternativami večera. Ni je namreč čez atmosfero, ki jo v nagneteni dvorani zmoreta naplesti energičen bend in dojemljiva publika, in je torej hudo škoda, da se je prva edicija Sogodb prekrivala tako z enim atraktivnejših letošnjih špilov v Kinu Šiška kot tudi s koncertno naphanim dnevom odprtih vrat v Rogu. Za povrh se je zdelo, da sta bila ta dva izjemno obetavna benda bolj skromno promovirana in vsaj toliko kot o radostih tiste nekaj publike, ki se nas je vendarle nabrala, je vredno pomisliti tudi na vse tiste rokerske duše, ki so po nepotrebnem preživele večer kje drugje.

Stvar je namreč v tem, da bodo Nick Cave & The Bad Seeds zlahka napolnili Tivoli in da bo tudi morebitni naslednji špil Tindersticksov kakopak dobro obiskan. Nekaj je potem narobe s tem, da se nas je na Flying Horseman, ki često spominjajo na oba omenjena benda, zasanjano zibalo le malo obiskovalcev in da tako rekoč nihče ni dostojno zamigal, ko je pevec in prvi kitarist benda Bert Dockx gladko in melanholično zvočno sliko zamenjal z distorziranim in nažaganim drncem. To alterniranje je nekakšen modus operandi benda, v katerem pevca in kitarista Dockxa spremljajo še en strunar na z efekti povsem zmaličeni kitari, pa dve dekleti na syntih ter vokalu in nekaj dodatnih inštrumentih, basist ter bobnar. V glavnem špilajo atmosferičen rock, ki se razvija skozi premene alter countryja, folka, subtilne elektronike in psihedeličnega rocka, v katerega pa zahaja še dokaj strukturirano in kontrolirano. Podobno se je na odru vedel tudi sam bend, ki je nekoliko introvertirano podajal svoj dokaj heterogen material, ki je iz viharnega divjanja lahko že v naslednjem komadu zarinil v ta ali oni, relacijsko kanec bolj medel kantavtorski štikelc. Ta bi verjetno precej bolje funkcioniral ob predhodnem poznavanju njihove subtilno zastavljene melodike, ki skupaj z Dockxovim hipnotičnim baritonom in dodelano, z elektronskimi okruški in dobro merjenimi kitarskimi eskapadami nastlano zvočno sliko drži vse potenciale, da Flying Horseman še precej pridobijo na popularnosti in hkrati naredijo še kak korak naprej v avtorski zaokroženosti svoje glasbe.

Po krajši pavzi se je kitarist Bert Dockx ponovno oglasil na odru v power triu Dans Dans. Njihova nova plošča, ki smo jo pred nekaj dnevi tudi recenzirali na vašem najljubšem radiu, je na nek način še dokaj podobna zadeva kot predhodni koncert; počasna, gladka in z le sporadičnimi izleti v bolj divje vode. Zadržana in izjemno lepa stvaritev je formirala temu primerna pričakovanja, ki pa jih je bend že v prvih dveh komadih gladko odpihnil in ponudil odpičen špil, v katerem so se mešala psihedelična divjanja, aylerjanske kitarske melodije, kleno no wave pačenje, povsem skulirane surf blues izice, jazzovsko razmajane lestvice in še nekaj drugih premen. Odnos do vsega skupaj je sicer ne posebej zgovorni frontmen opredelil s tem, da pač radi »razfukajo stvari«. In tega je bilo res mnogo, saj se je trio frivolno in z obilico pankovske drže občasno kar razpustil in često se je kitara povsem odlepila od ritem sekcije, spet drugič pa so se vsi skupaj odločali za nenadne in grobe prekinitve tempa, neusklajena pospeševanja ali celo skupinske izlete v jazz, pri katerih se je bobnarju prav vedno na obrazu izrisal igrivo sardoničen nasmešek in niti ni skrival tega, da je njegov osnovni igralski modus rokenrol. Nasprotno je Dockx precej bolj neulovljiv inštrumentalist, ki je prav z užitkom čez rockovski drnec nanašal same neklišejske in ritmično čudaške riffe, s katerimi se je vestno branil lahkih izhodov ter razrešitev in je z drugima članoma pridno vztrajal pri tej nestabilni in sproti sestavljani zgradbi. Prav nasprotno torej od tega, kar bend počne na plošči in katere laid back atmosfero je na koncertu s prav perverznim užitkom razstavil v neprimerno bolj izzivalen in z nekontrolirano energijo gnan material.

Skratka, perfektna rokenrol koncertna zadeva, ki bi ob bolj polnem in živahnem klubu še precej bolje uspela in upam reči, da bi se ob intenzivnejšem izmenjavanju energije med publiko in muzikanti tudi kak pretirano zablojen in disasociiran segment niti ne zgodil. Zdi se, da se v improviziranem muziciranju Dans Dans neprimerno bolje znajdejo v bolj divjih komadih in da bi v počasnejših, abstraktneje zastavljenih zadevah potrebovali še precej dela na svoji sozvočnosti. A je vprašanje, koliko je ta sploh njihovih interes, saj je bil kitaristov entuziazem za nepredvidljivost in igranje tako s pričakovanji publike kot sošpilavcev hudo evidenten. Tip svoje rokerske upornosti ne gradi na klišejskih kulturnih ali glasbenih gestah, marveč se raje prav žmohtno in v takšnem ali drugačnem pišu navdiha bavi z njihovim reflektiranim in taktičnim spodmikanjem.