Death Valley Girls

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 15. 6. 2017

V četrtek se je v MKNŽ-ju v Ilirski Bistrici odvil koncert rockovske skupine Death Valley Girls. Skupina je Radiu Študent že poznana, njihov koncert pa smo nestrpno pričakovali že nekaj mesecev. Skupina Death Valley Girls, ki sta jo ustanovila Bonnie Bloomgarden in kitarist Larry Schemel, je leta 2016 izdala že svoj tretji studijski album z naslovom Glow In The dark, katerega promociji služi tudi aktualna evropska turneja.

Pred začetkom koncerta je bilo v MKNŽ-ju polno in veselo, sploh glede na siceršnje standarde obiskanosti rockerskih dogodkov. Death Valley Girls so koncert začeli brez predskupine, kar je načeloma precej neobičajno, a se je ob tokratnem dogodku zdelo naravno. Frontmanka Bonnie je kljub hardcorovskemu videzu presenetila z izredno milim glasom, s katerim je nagovorila publiko ob začetku koncerta. Ob boku ji je stala basistka, katere obraz se še ni pojavil v njihovih videospotih, njenega imena pa zaenkrat tudi še niso javno objavili.

Zasedba se na spletu žanrsko opredeljuje s skovanko acid rock - oznako, ki je ob tokratnem koncertu zares pridobila na pomenu. Zgodba ustanovitve skupine namreč sega še v obdobje, ko se je Bonnie v psihiatrični bolnišnici zdravila zaradi shizofrenije. In zdi se torej, da Bonnie glasba predstavlja ventil, skozi katerega lahko izraža svoja posebna notranja občutja, ki jih drugače pač ne zmore prikazati ali razložiti, vse to pa se ob igranem koncertu izraža z načinom nastopanja.

V slabih petdeset minut kratkem koncertu smo bili priča večinoma novim skladbam, ki so si med seboj zvokovno precej podobne. V glasbenem smislu tukaj gotovo posebej izstopa kitarist Larry Schemel, ki izrazu zasedbe doprinese z inovativnim pristopom in očitno virtuoznostjo. Seveda pa nikakor ne gre zanemariti dejstva, da je karizmatičnost pevke Bonnie pritegnila precejšnji del moške publike – popolnoma namerno. Cel koncert je namreč koketirala z občinstvom in preizkušala mejo dovoljenega oziroma jo morda celo prestopila. Tako smo bili priča skorajšnjemu poljubljanju, objemanju in podobnim seksualnim namigom, ki so bili izvedeni kot performans.

Videli smo, da rockersko obarvani žanri niso le moška zadeva, še več, da lahko celo bolje zažgejo brez njih. Čutiti je bilo namreč žensko energijo, ki je v tovrstni glasbi velikokrat primanjkuje. V enem izmed zadnjih komadov z naslovom I'm a man too, je Bonnie z lastnimi besedami: »If you think being a man is the best thing on the world, I'm a man too!« pokazala in dokazala, da je oseba, ki ima jajca. V kateremkoli pomenu že.

V priklicanem bisu smo bili deležni zgolj še ene skladbe, kar je bilo manjše razočaranje, saj se je publika do takrat šele dobro ogrela. Kljub temu pa je bil to koncert, ki ostane v spominu kot eden tistih kratkih in sladkih.