Defonija: rouge-ah, Igor Lumpert & Innertextures
Klub Gromka, Ljubljana, 5. 2. 2020
Četudi se je in se še vedno v tekočem tednu tudi na frekvenci 89,3 MHz-a vse pretežno vrti okoli obširnega showcase direndaja, je sredin koncert v metelkovski Gromki že dolgo štrlel iz mestne koncerte ponudbe zadnjih dni. Z napovedjo dveh nobel koncertnih točk, ki sta muzikalno vedoželjni in riskantni, a kot se za glasbeni obrat Defonija spodobi, diametralno nasprotni, je sredin večer ponudil neposreden vpogled na eni strani v delikatno pripovednost elektroakustike z efektovskim obdelovanjem in na drugi prefinjenost, neoporečnost jazzovske godbe. Tako rouge-ah kot Igor Lumpert s svojimi Innertextures sta na predlansko jesen izdala mikavna in prepričljiva albuma, ki kljub aktivnemu koncertnemu podprtju morda celo še nista bila deležna vse pošteno zaslužene naklonjenosti.
Sredin dogodek je uvedla rouge-ah, glasbenica, sodobna umetnica, polovica dua II/III, nenazadnje tudi radijska sodelavka, ki jo poslušalstvu Radia Študent ni potrebno še dodatno predstavljati. Njen debi bare, ki je izšel pri Kamizdatu, je razprt izdelek zvočnega raziskovanja, v prvi vrsti pa zanimiv spoj igranja električne oziroma akustične harfe, ustvarjanja elektroakustičnih kompozicij, podprtih s terenskimi posnetki ter procesiranih z efekti. Razkošnost harfe se na albumu bare, ki je hkrati osebno izpoveden, izkazuje v predrugačenih in globoko pretočnih zvočnih tvarinah številnih značajev. Reinterpretacija plošče je na vsakem ustvarjalkinem nastopu predrugačena, ob živi izvedbi pa rouge-ah vzbudi tudi najmočnejši afekt in vsekakor poskrbi za globljo spominsko zarezo v možganski skorji poslušalca. Nastop v enem kosu očitno stoji kot najboljši prikaz raznolikih zvočenj, ki jih je umetnica tokrat z le električno harfo brez akustične, podajala enkrat v bolj klasično-sedeči postavitvi z ubiranjem strun ter stopalnim nadzorom efektov ali kleče z različnimi ošvrki in potegi po instrumentu oziroma z ročnimi manipulacijami aparatur. Razvijajoči se zvočni kolaž je rouge-ah s skorajda plahimi začetnimi zveni polagoma preoblikovala s pihajočimi šumi, drznimi zarezami, globokim dromljanjem, z zanimivimi izvršbami različnih tehnik in filtri efektov, ki so dodajali, razgrajevali, plastili ali delovali kot podaljški začetnih ne več prepoznavnih zvenov. Urška Preis je pod imenom rouge-ah še vedno v nenehnem razvoju in spremenljivem obvladovanju oziroma prilagajanju lastnega izraza. Še enkrat več je šlo torej za emotivne izpovedi in pričevanja brez nepotrebnega govora.
Igor Lumpert je s svojimi Innertextures trenutno na zanimivi avstroogrski turneji, kot je to napovedoval tekst ob najavi koncerta. V New Yorku sestavljena zasedba Innertextures je skozi leta večkrat zamenjala svoj kader, trenutno pa jo sestavljajo v New Yorku živeči pihalec z Dolenjske Igor Lumpert, čikaški alt saksofonist Greg Ward, japonski kontrabasist Masa Kamaguchi ter vsestranski bobnar Kenny Grohowski. Innertextures smo imeli nazadnje priložnost videti v Kinu Šiška ter v mariborskem Narodnem domu leta 2018 ob izdaji izjemnega albuma Eleven, Lumperta pa smo lani lahko ujeli tudi na jubilejnem ljubljanskem Jazz festivalu z zasedbo Chromatic Vortex. Material z zadnje plošče zasedbe Innertextures je v sredinem repertoarju kajpak prednjačil. Izjemno živahen in glasbeno okreten kvartet bi lahko poslušali tudi brez ozvočenja. Njihova izjemna interpretacija, njihova dinamika ter medigra tudi same zase delujejo dovolj bobneče in robustno, da zadovoljijo potrebno glasnost v koncertnem okolju; prav tako je zasedbina muzika lahko nežna, igrivo pritajena in prav čudno oglata. Opazovati bobnarja s strani je neke vrste privilegij za obiskovalca, postavitev Grohowskega je bila namreč bočna. Ob vseh manevrih, ki jih neverjetni tolkalec premore, je še toliko bolj osupljiva njegova muhavost in razposajenost z raznolikimi, nikoli repetitivnimi gruvaškimi ritmi. Eleven je zasnovan na zanimivi, ponekod tudi plesni lihi metriki, ki jo kvartet razvija čez improvizirane izpeljave začetnih tem. Wardov in Lumpertov pihalski dialog pogosto obrača kretnice v dinamičnih naletih Grohowskega in Kamaguchija, zato ni prav nič čudnega, da so bili vsi odzivi, tudi navijaški vzkliki, več kot razumljivi. Nič čudnega, da so si nekateri obiskovalci kar prehitro leteč koncert kasneje podaljšali s poslušanjem ravno posnetega in slišanega na Gromkinem ozvočenju.
Uredniški izbor
Napovedi
Prikaži Komentarje
Komentiraj