Defonija: The Lovens / Lytton / Vandermark Trio

Klub Gromka, 14. 6. 2015

V torek zvečer je metelkovski klub Gromka gostil ekskluziven koncert zanimivega improvizacijsko-jazzovskega tria, ki se je prvič po štirinajstih letih zopet sestal ravno tokrat pri nas, preden se odpravi dalje na zajetno evropsko turnejo. Po kratkem uvodu s strani intendanta Defoničnega ciklusa, v katerem nam je bila posebnost dogodka še nekoliko bolje predstavljena, je trojica, nekoč znana kot LLV + 1, zasedla oder ter se lotila uigranega prepletanja.

Odločne, a razgibane ritmične temelje sta že takoj na začetku postavila Paul Lovens in Paul Lytton, legendarna evropska tolkalca, ki že dolga leta sodelujeta v raznih zasedbah. Že od samega začetka sta intuitivno posegala po različnih nekonvencionalnih materialih in tehnikah ter skupaj gradila simbiotično zvočno celoto, sprva skoraj nesrečno prekinjano, pozneje pa lagodno dopolnjeno s saksofonom Kena Vandermarka.

Tenorska donenja so se postopoma spajala z razgibano ritmično osnovo in se počasi pomešala v nepredvidljiv skupni ples vseh različnih elementov, ki se je pomikal vse od nepreglednega kaosa pa do umirjenih, a s suspenzom zapolnjenih predelov, ob katerih je bil tesen stik med glasbeniki in posameznimi gradniki zvočnosti še toliko očitnejši. Z neutrudnim stremljenjem k iskanju manj očitnih, kompleksnejših ali pa preprosto nenavadnejših rešitev znotraj premrežene zvočnosti so spletli pestro in razgibano celoto, katere ključni sestavni del so bile tudi posamezne dozdevne nerodnosti, ki so jih skozi nastop vedno spretneje izkoriščali v svoj prid.

V dobre pol ure dolgi prvi polovici nastopa smo se dodobra spoznali s presenetljivo pestro paleto zvokov, ob kateri se manko Lovensove elektrificiranosti sploh ni zdel problematičen. Lovens je elektrofonijo učinkovito nadomestil s poseganjem po mečkanju plastike ali z lokom zvočenimi kovinskimi predmeti. Tudi znotraj tega relativno omejenega, a preudarno izbranega nabora zvokov ni nič manjkalo, zlasti v drugi polovici pa se je zasedba po počasnem ambientalnem uvodu postopoma razživela v občutno bolj dinamične moduse.

Drugi del nastopa je torej ponudil še nekoliko bolj razgiban splet okoliščin, v katerem smo lahko vseskozi aktivno spremljali odnose med posameznimi zvoki in ritmičnimi vzorci ter se čudili pestrim mimobežnim teksturam, ki so se dvigale iz navideznega kaosa. Ta je skozi drugo polovico koncerta še toliko bolj vztrajno težil v ospredje in skozi zlivanje posamičnih elementov vzpostavljal različna vzdušja, po vsej verjetnosti v veliki meri sicer le stranski produkt improvizacijskega procesa.

V zadnjih petih minutah se je nato vse skupaj usmerilo v nekoliko kohezivnejšo in klasičnejšim jazzovskim idiomom bolj podobno formo, ki se je nato v skrajnem zaključku zopet preusmerila v kaotično energičnost, ki jo je morda celo prehitro prekinil bučen in vztrajen aplavz. Ta se je skupaj z obiskovalci postopoma razdrobil in se počasi umaknil prefinjeno kurirani sukalski selekciji, ki je zabavo nadaljevala pozno v noč.