Dirty Fences, Come Holy Spirit

MKNŽ, Ilirska Bistrica, 20. 10. 2019

V prvem jesenskem javljanju o ilirskobistriškem MKNŽ-ju, katerega nova koncertna sezona že teče s polnim zagonom, poročamo o nastopu dveh ameriških rokenrol bendov, ki sta se to nedeljo ustavila v tem tako živahnem prostoru. Odpravili smo se torej na koncert pittsburškega kitarskega tria Come Holy Spirit, katerega nastop je bilo moč ujeti tudi že dan prej v Ljubljani, v Jalla Jalli. Poleg pa so na dani večer v MKNŽ-ju nastopili še dobro znani newyorški Dirty Fences, tokrat že drugič v tem prostoru. O njihovem prvem tamkajšnjem koncertu smo na Radiu Študent poročali pred dvema letoma. Že dobre pol ure, preden se je koncert sploh začel, se je pred klubom zbralo solidno število lokalnih podpornikov. In glede na to, da se je na koncert odpravilo tudi par avtov iz Ljubljane, Postojne in Pivke, se je pred klubom razvilo super vzdušje zajebancije in hihitanja, preden je zbrana publika sploh vstopila v klub.

Pittsburški Come Holy Spirit so oder zasedli nekaj čez deveto. Uspelo se jim je nekako postaviti med nepogrešljive debele stebre na odru in tudi obiskovalci so poiskali svoje priljubljene kotičke, iz katerih so lahko kar najbolje opazovali dogajanje na odru. Hitro je bilo jasno, da so Come Holy Spirit bend s pankovskim ozadjem, a sama bendova izvedba je le temeljila na obilici odločilnih, tehnično zahtevnih preigravanj. Kitara, bas, boben trio je namreč jahal tisto poliritmično izpeljavo punka, kakršno so svoj čas preigravali, recimo, Britanci Dog Faced Hermans V bendovi izvedbi so melodije drugotnega pomena, v ospredju so predvsem ritmični poudarki in izpeljanke, ki se izrazijo v medigri vseh inštrumentov. Bend je izstopal tudi s svojimi aranžmaji in raznolikim pristopom k igranju, ki sicer ni ves čas navduševalo, na trenutke pa so res zablesteli in pokazali svoj poln potencial in glasbeno sposobnost.

Vsi trije člani benda Come Holy Spirit so bili inštrumentalno enako močni, a morda je najbolj izstopala basistka in pevka Gina Favano. Gina se sicer ni pokazala s tako izrazitim frontwomanskim nastopom, vseeno pa je znala pogosto prevzeti iniciativo, posebno ko je bend izvajal svoje najbolj intenzivne in politično angažirane komade. Come Holy Spirit je torej bend s specifičnim pristopom, ki morda ni najbolj vpadljiv že s prve, vendar svojo glasbo izvaja s polno posvečenostjo in na trenutke tudi dejansko funkcionira izredno dobro. In ko se je zdelo, da bo bend končal svoj nastop, nekaj kitarskih strun je namreč odletelo že med nastopom, je kitarist uspel na hitro usposobiti svoj inštrument in Come Holy Spirit so uspešno odigrali še kratek bis.

Po čik pavzi so se nato na odru pojavili drugi protagonisti večera. Klub je v tem trenutku že deloval bolj poln in občinstvo je tudi že vzbudilo občutek nestrpnega pričakovanja drugega nastopa večera. Dirty Fences niso potrebovali veliko časa, preden so dosegli polne obrate. Četverec je takoj izkazal svojo močno rokenrol prezenco ter v klubskem prostoru hitro vzpostavil lasten vibe. Bend je prepoznaven po kratkih in navidez preprostih komadih, znotraj katerih slišimo veliko rokenrol foric, pa tudi obilico kitarskih solaž. A bendu je hkrati ljubo tudi preprosto večglasno petje, v katerem sodelujejo vsi člani zasedbe. Zvok Dirty Fences spominja na začetke panka in prve nabrite rokenrol skupine - torej na glasbo, ki so jo navdihnila 70. leta prejšnjega stoletja in bend takšno glasbo izvaja s polnim prepričanjem in resnostjo v nastopu. 

Med koncertom so izstopali različni člani benda, vsak od njih je bil zgodba zase, a očitno je bilo predvsem tudi, s kako močnim kolektivnim duhom nastopajo kot skupina. Jasno je bilo, da gre za zelo uigran bend, ki je igral komade s skoraj vseh svojih izdaj. Občinstvo pa je prepoznalo tudi njihove performerske zmožnosti, preprosto nam je sedel njihov stil. Verjetno najpomembnejša komponenta nastopa Dirty Fences je bila v tem, kako dobro in pozitivno energijo je bend razvil med koncertom, folk v klubu se je z njimi res sprostil in hitiči so eden za drugim prihajali ves čas. Dober odziv s strani publike je na koncu izterjal tudi trikomadni bis, ki niti ni prišel kot odvečna razširitev koncerta.

Vedro vzdušje večera se je nato nadaljevalo tudi po koncertu, ko smo se še malo podružili pred klubom. MKNŽ je bržkone eden izmed redkih domačih klubskih prostorov, okoli katerega se lahko razvije eno tako odprtosrčno in prijateljsko vzdušje, ki je zaznamovalo tudi ta večer. Morda je imelo prste vmes tudi podaljšano indijansko poletje, a večer je gotovo najmočneje zaznamoval učinek seanse z Dirty Fences. Trocifrno število obiskovalcev pa je seveda pomenilo tudi dodatno veselje za vse vpletene v organizacijo in izvedbo koncerta. Za konec - bila je odlična nedeljska rokenrolada z bendi, ki nedvomno lepo pašejo v okolje MKNŽ-ja. Ta nedeljski večer je torej za nekaj ur postal skoraj kot kak neobremenjen petkov ali sobotni večer, škoda le, da je nato ponedeljkovo jutro prišlo tako hitro ...