DISCIPLIN A KITCHME, IGRALOM (2. DEO)

Foto: Kaja Brezočnik
Kino Šiška, 18.4.2017

(1. DEO)

Od nekdaj je bilo veliko debat okrog jugoslovanskih bendov, ki lahko parirajo največjim imenom svetovne glasbe, jih s svojim balkanskim melosom celo prekašajo, ali pa so preprosto preveč samosvoji za primerjavo. Minuli četrtek  se je v sklopu promocije svojega zadnjega albuma Opet v Ljubljano vrnila »najbolja jugoslovenska grupa svih vremena«, Disciplin a Kitschme. Še vedno aktivni sivi vrač Koja s svojo zdaj že utečeno zasedbo še vedno dokazuje, da je zmožen vrhunske koncertne izvedbe. Zadnja leta velja neko skrito pravilo - starejši kot je bend - daljši bo koncert, kar velja tudi za Disciplin A Kitschme. Vsi bi radi v penzijo, a v žepu namesto denarja kup trzalic, kot je Koja lepo predstavil v četrtkovem intervjuju za Radio Študent. 

Termin ogrevanja publike pred Disciplino je pripadel mlademu bendu iz Niša, Igralom, ki obstajajo od leta 2015. Trio ni le še en predvidljiv bend, ki bi po istem kopitu nizal komade in svoj ozek pogled usmerjal v preteklost, temveč svoje obetavne pesmi kreira pazljivo in premišljeno, široko zastavljeno in zanimivo. Marko Tomović za bobni, Mladen Marjanović na kitari in vokalu in Dimitrije Simović z basom in vokalom v svojo mešanico pogosto stresajo elemente plesnih ritmik zahoda črne celine. Prehajajo od na prvi posluh post-punkovskih okleščenih linij do bogatih bobnarskih preobratov in distorziranih kitarskih prevlad hrupnega saharskega bluza.  Izstopal je predvsem bobnar, ki se s svojimi nenehnimi gruvajočimi ritmi nikoli zares ne umiri. Igralom so predstavljali pesmi iz svojega razgibanega prvenca Pogrešna poznanstva, ki je izšel lani. Žal pa so Igralom še en bend, ki je podlegel preveč hrupni, obupni zvočni sliki, ki je kljub odlični uigranosti poslušalstvu omogočila le površinsko izkušnjo. Detajli ob nejasnosti zvoka zlahka poniknejo in vse, kar pesem pusti za sabo, je slab priokus ob sicer zares obetavnem bendu. 

Da so Disciplin A Kitschme v živo glasen bend verjetno ve že vsak; da njihovi koncerti zadnje čase trajajo preko dveh ur, tudi ni novost. Nevarnost slabega zvoka, ki je pretila iz izkušnje nastopa Igralom, pa se je žal udejanjila tudi ob nastopu glavne skupine. Disciplina je, kot že rečeno, predstavila album Opet iz leta 2015, s katerega je bilo zaigranih tudi največ komadov. Biti imun, Reci ruke u vis in Hendriks, hendriks! so klasično zastavljeni komadi ponavljajočih, vzklikajočih parol, ki jih Koja in Manja podajata jasno, glasno in direktno. Seveda nismo bili prikrajšani niti za starejše pesmi, tudi iz njihovega londonskega obdobja, s katerimi smo bili sicer navajeni na ženski glas, medtem ko Kojini napevi izpadejo drugače, a še vedno močno. Novost so prav gotovo orglice Igorja Djeka in njegovih starim komadom dodanih linij. Ponekod se inštrument zasliši le kot del barvanja ozadja, spet drugič kot zamazano pihalo v glavni vlogi. Daljša verzija komada Zaboravili rokenrol postane tako še bolj napadalna in neprizanesljiva. Glede izvedbe komadov ni potrebno izgubljati besed. Celotna posadka s kapitanom Kojo na čelu je svoje delo opravila zelo korektno. Scenosled, v katerem nič ni prepuščeno naključju, vsebuje dele, ki se vselej spreminjajo. Naj bodo to kratka prigovarjanja publike k plesu, Kojini basovski solo izpadi ali pa udarni medmeti. Starostno raznolika publika je bila precej zadržana, ob koncu in bisu pa tudi že rahlo utrujena. Tudi slab zvok utrudi človeka, še posebno, ko se vleče preko dveh ur. 

Smo videli Disciplino že boljšo? Brez dvoma. Bi šli na njihov koncert še enkrat, v kratkem? Z veseljem. Zakaj? Ker so Disciplin A Kitchme pač eden tistih bendov, ki jih lahko opišemo kot dobre prijatelje. Tudi če se z njimi veliko družimo, je to še vedno premalo. Še vedno so posebni in samosvoji, aktivni in v pravih momentih jebivetrski. In ne, Koja još nije zreo za penziju.