Dropkick Murphys

Kino Šiška, 5. 6. 2012

Boston je v vsej svoji zgodovini, polni revolucionarnega zanosa, naprednih družbenih idej in boja za vsakdanji kruh, predstavil mnogo odličnih glasbenih skupin. Te so glave dvigale iz vedno močnih lokalnih neodvisnih scen. Glavno mesto ameriške zvezne države Massachusetts, znano tudi kot eno od prepoznavnejših in najmočnejših irskih kolonij zahodno od Dublina, je leta 1996 izklesalo tudi zasedbo Dropkick Murphys. Takrat še kot četverec so Murphysi osvežili in znova izostrili takratni punk rock. Prvenec »Do or Die« je bil popolni presežek in kot tak pripraven za tamkajšnjo mladež, ki je našla svoje nove heroje. Ti niso peli na primer o jedrski apokalipsi, iz njihovih pesmi nista prevevala pesimizem in razočaranje, ne, Dropkick Murphys so v svojih pesmih poudarjali pomembnost družine in prijateljstva, zavzemali so se za opešani delavski razred, spominjali so se lokalnih sindikalnih in pretepaških herojev.

Od izdaje omenjenega prvenca leta 1998 je minilo že 14 let, v tem času so posneli še šest studijskih albumov. Dropkick Murphys so postali eden največjih punk rock bendov. Polnijo stadione, polnijo velike hokejske dvorane, na poletnih velikih festivalih zasedajo najvidnejša mesta na plakatih. Postali so institucija, z zadnjimi albumi tudi malo predvidljivi. Kljub temu, da so bili v Evropi že velikokrat, tudi v bližnji okolici so koncertirali, pa jih k nam v šestnajstih letih obstoja ni zaneslo. Domači ljubitelji njihove verzije punk rocka, oplemenitenega s tradicionalnimi godbami, rokenrolom, rockom in hardcorom, so jih zato pričakali odprtih rok.

Torkov nastop zasedbe Dropkick Murphys v Kinu Šiška je bil obiskan v skladu s pričakovanji. Skoraj razprodana velika dvorana je s prepevanjem, drenjanjem pod odrom, topotanjem, dretjem in popivanjem samo potrdila tukajšnje navdušenje nad keltsko zašiljenimi vižami. Navdušenje nad igranjem benda je bilo neverjetno. In Dropkick Murphys obiskovalcev, ki so za karto plačali visokih 30 evrov, seveda niso razočarali. Že z uvodnimi ritmi v pesmi »Hang 'em High« z zadnjega albuma »Going Out In Style« je v dvorani začelo grmeti. Publika je bila navdušena, razposajeni Bostončani pa so svoj nastop nadaljevali s predstavljanjem vidnejših hitov, kot sta na primer »State of Massachusetts« in »I'm Shipping Up To Boston«, ter ostalih bolj ali manj znanih pesmi njihove diskografije. Seznam komadov je seveda temeljil na lani izdanem albumu »Going Out In Style«.

Koncert, ki je trajal slabo uro in pol, je sicer pokazal na pregovorno povprečnost in nasičenost zvočne slike zasedbe Dropkick Murphys. Kakovost zvoka nikakor ni uspela priti do zadovoljive, tudi ozvočenje Kina Šiške se je znova pokazalo kot neprimerno za punk rock bende, ki igrajo hitrejšo in glasnejšo glasbo. Kako bi bil zvok lahko sploh boljši, ko pa je bend s pomočjo predvozačic Parkington Sisters med določenimi komadi na odru drvel tudi z desetimi inštrumenti in dvema glavnima vokaloma?! Obiskovalci, ki so Murphyse videli prvič, so imeli kaj videti; dobro zabavo, dobre komade in razposajen bend na odru. Švic je tekel v potokih, pivo pa tudi. Vendar na žalost velja tudi, da bostonski odličneži v zadnjih letih svoj nastop težko dvignejo nad navadno keltsko punk rock zabavo. No, priznajmo jim vseeno, da se za ohranjanje nekdanje zapovedane koncertne zanimivosti vseeno trudijo. Rockersko glasni del so Dropkick Murphys namreč presekali s folkovskim venčkom, v katerem so predstavili bolj ali manj akustične izvedbe treh svojih sicer hitrejših kitarskih komadov.