Druga godba v Piranu

Piran (različne lokacije), 25. 5. 2017

Organizatorji 33. izdaje festivala Druga godba so se letos odločili za dokaj drzno potezo: začetek drugogodbaškega druženja, ki vsa ta leta tradicionalno poteka v prestolnici, so postavili v Piran. Povod za to odločitev naj bi bila italijanska zasedba Bella Ciao, a drugogodbaško vodstvo se je pametno odločilo, da bodo v Piranu potekali kar trije koncerti. Ljubljanski obiskovalci smo se tako s štirimi brezplačnimi avtobusi odpravili na Obalo, kjer smo se ob prihodu v Piran najprej odpravili na Tartinijev trg, kjer se je imel zgoditi prvi od treh špilov.

Na koncertu, ki je bil za domačine brezplačen, je nastopila z več vidikov zanimiva zasedba Roy de Roy. Prihaja namreč iz Dunaja, a so v njej koroški Slovenci, ki večino komadov odpojejo v slovenščini. Nič manj zanimiv ni njihov glasbeni izraz, ki spretno združuje alternativni in hard rock, punk, balkanske motive, polko in družbeno-angažirana besedila. Zasedba je imela tokrat sploh prvi koncert v Sloveniji, kar pomeni, da je imela pred seboj dvojno breme, saj je hkrati nastopila na otvoritvi festivala. Breme gor ali dol, bend je brez treme takoj začel z udarnimi komadi, v katerih so se močni rockerski rifi domiselno prepletali z balkanskimi vižami, odigranimi na trobenti. V svoj razbeljen in energičen miks, ki so ga popestrili z zabavnimi dovtipi, tudi v angleščini za morebitne turiste v okoliških lokalih, so sem ter tja dodali malo skaja, na plano so privlekli tudi harmoniko ter nasploh izvedli tekoč in dinamičen nastop, ki je marsikaterega poslušalca pod odrom spravil k plesu ali vsaj poplesavanju.

Ko smo se potem s Tartinijevega trga začeli odpravljati proti prizorišču preostalih dveh koncertov, se je vaš recenzent spraševal, ali ne bi bilo morda smotrneje tak udaren in razturaški bend prihraniti za sam sklep večera. Italijanska zasedba Bella Ciao se mu je pač na posnetkih zdela premalo energična, za ganskega glasbenika Kinga Ayisobo pa se je bal, da bo izpadel monotono … Obe bojazni sta se izkazali za odvečni. V Monfortu, starem skladišču soli kake pol ure hoje na poti v Portorož, sta obe nastopajoči zasedbi daleč presegli pričakovanja.

V italijanski druščini Bella Ciao so se zbrali nekateri najvidnejši tamkajšnji protagonisti angažirane neofolkovske scene. Omenimo harmonikarja Riccarda Tesija ter pevki Lucillo Galeazzi in Eleno Ledda. Pričujoči projekt je nastal v spomin na prelomni nastop italijanskih folkovskih glasbenikov leta 1964, ki je pomenil vznik neofolkovskega gibanja. Presenetlnjivo je bend nastop začel s svojo najbolj prepoznavno pesmijo, tisto, po kateri si je tudi nadel ime – Bella Ciao. Slišali smo dve različici: najprej z ženskimi vokali zapeto delavsko ter zatem še z moškim vokalom vodeno partizansko verzijo.

Ti dve izvedbi sta bili umirjeni, polni tihega ponosa in tudi žalosti, kot tudi pritiče taki pesmi. Ob nekaj zabavnih nagovorih se je scenosled nato zasukal v živahnejše vode, s pesmimi, zapetimi iz vsega grla, močnimi refreni in nalezljivimi ritmi, ki jih je občinstvo še stopnjevalo s ploskanjem. V eni pesmi smo slišali daljšo pripoved o tem, kako so fašisti nekoč želeli prepovedati neko predstavo, a so se v gledališču zbrali številni komunisti, levičarji in preprečili prepoved. V podobnem ozaveščenem duhu je potekal ves koncert borbenih in delavskih pesmi. Na nastopu smo poleg skupinskih izvedb občasno slišali kako solo točko, ko je denimo en izmed glasbenikov ritem ustvarjal s trkanjem po telesu in izzval navdušenje občinstva.

Publike se je v za koncerte izjemno hvaležni dvorani zbralo za pol tisočaka. Ko se je žuranje na muziko italijanske zasedbe zaključilo s ponovitvijo pesmi Bella Ciao, a tokrat s pomočjo članic Kombinatk, je kazalo, da se je ogreta publika šele dobro pripravila za norenje. Ki je kajpak sledilo v podobi in zvoku Kinga Ayisobe in njegovega benda z dobrim odmerkom ganskega sloga kologo. Za slednjega je značilno istoimensko dvostrunsko brenkalo ali lutnja, ki v rokah Ayisobe zveni izjemno ritmično razgibano in neujemljivo. V plastenju in kopičenju ritmov so mu izdatno pomagali sošpilavci z različnimi tolkali, dodaten duh nekonvencionalnosti pa je pridajal glasbenik na tradicionalni piščali z zelo ostrim, predirnim zvenom.

Koncert je sčasoma le pridobival na dinamiki in vse bolj se nam je zdelo, da smo navzoči na prav posebnem ritualu, neustavljivem plemenskem plesu, ki nas je vse bolj vlekel v svoje središče. Na nabrito, ostro, plesno in ritmično sila raznoliko godbo je Ayisoba polagal primerno ostra besedila, s katerimi je občasno tudi v odrezavi angleščini kritiziral umazan svet politikov in korupcije. V enem komadu se je razigranemu in razplesanemu bendu s kitaro pridružil njihov producent Zea oziroma Arnold de Boer, sicer frontmen The Ex.

Eksperiment, če je to sploh bil, je več kot uspel: ideja, da se pripelje tako drugogodbaške bende kot le-takšno publiko v Piran, se je izkazala za zelo dobro. Po svoje je nedvomno prispevala k pisanosti ponudbe tako obalne kulturne scene kot samega festivala, po drugi strani pa ne gre prezreti promocijskega pomena tega dogodka za letošnje in tudi prihodnje izdaje festivala. Glasbeno gledano je obalni večer ponudil žanrsko precej raznolike bende, ki pa so se z večidel odličnimi nastopi imenitno podali h konceptu festivala, ki se danes in jutri nadaljuje s celim nizom podobno pisanih nastopov in spremljevalnih dogodkov.