Ernst Reijseger/Harmen Fraanje/Mola Sylla

Klub Cankarjevega doma, 18. 2. 2014

Vražjega nizozemskega čelista Ernsta Reijsegerja, ki vešče krmari med jazzom, resno in manj resno glasbo, smo pri nas imeli priložnost slišati v raznorodnih formacijah. Od novojazzovskega benda Clusone 3 prek odbitega in s humorjem popestrenega solo nastopa do v zadnjih letih aktualnih sodelovanj s tradicionalnimi glasbeniki. Tako smo ga v španoviji s senegalskim pevcem in multiinštrumentalistom Molo Syllo, članom sedanjega tria, ki smo ga sinoči občudovali na odru Kluba Cankarjevega doma, prvič slišali pred slabimi desetimi leti na festivalu Izzven v triu Système D. Nato sta se oba predstavila v številčnejši zasedbi s sardinskimi pevci, ki je leta 2007 imenitno zaključila Drugo godbo. Ob tokratnem nastopu pa sta se oba predstavila v novem triu, ki ga zaokroža nizozemski pianist Harmen Fraanje.

Trojica, od katere smo po poslušanju krasnega prvenca tria »Down Deep« in kajpak tudi zaradi preteklih referenc veliko pričakovali, je že na začetku presenetila. Na odru sta bila le nizozemska člana tria, ki sta začela počasi plesti hipnotično temo. V le-to se je po nekaj minutah iz ozadja dvorane naenkrat vključil mogočen glas, katerega lastnik se je počasi premikal proti odru ter se nazadnje priključil ostalima članoma. Mola Sylla je pesem zaključil na robu odra, obrnjen proti občinstvu, iz sebe pa je valil sugestiven in prediren glas, ki ti je ledil kri v žilah. Roki pa je dvignil v zrak in v poltemi dvorani spomnil na kakega odrešenika ali upornika …

Občinstvo, ki je lepo napolnilo klub, je bilo že ob prvem komadu prevzeto, a sledile so še lepše čarovnije, tako na vizualni kot še bolj na zvočni ravni. Trije glasbeniki so bili popolnoma potopljeni v muziciranje, sprotno ustvarjanje fascinantnega zvočnega tkiva, v katero so enakopravno vpletali prvine klasike, jazza, nove muzike in afriških muzik. Zdelo se je, da so od svoje glasbe enako prevzeti kot publika, ki je slišano sprejemala z odobravanji, občasnimi medklici in predvsem gromkimi aplavzi po zaključku komadov.

Tako kot je njihova glasba na enaki osnovi jemala iz raznorodnih virov, so tudi vsi trije muzičisti enakopravno sodelovali v grajenju čarobnih skladb, ki so, četudi so semtertja oddajale meditativno umirjenost in brezčasnost, ves čas temeljile na nemirnih, nenehno spreminjajočih se zvočnih temeljih in še bolj okraskih. Pravi užitek je bilo opazovati, kako trojica sproščeno muzicira in si lahkotno izmenjuje namige in dovtipe, po drugi strani pa je bila glasba ves čas skrajno intenzivna.

Senegalski član tria je ob sugestivnem vokalu subtilno dodajal drobce melodij ali ritmov na mbiri ter drugih glasbilih in drobnih zvočilih ali tolkalih. Čelist je tudi potolkel po čelu in se občasno prepuščal notranjemu monologu in padel v zavzeto soliranje, ki ga je spremljal s pripevi in brundanjem. Pianist pa je postregel tako z omamnimi melodijami, ki jih je peljal s polnimi, močno zvenečimi akordi, kot z zvončkljanjem po tipkah v visokem registru.

Pohvaliti gre tudi odličen zvok, zaradi katerega sta skladnost in ubranost zasedbe nemara prišli bolj do izraza. Morda se bo komu slišalo bogokletno, ampak slišalo se je veliko bolje kot na albumu. Prav na zvočni ravni smo bili deležni presežka, zvočne čistosti in jasnosti izraza, ki daleč prekaša posnetke. Muziki se pač pozna, da je – četudi vnaprej skladana ali zadana – še kako prosto lebdeča oziroma odvisna od razpoloženja in trenutne alkemije med vsemi sodelujočimi. In nemara je svoje prispevala tudi publika s svojim glasnim odobravanjem, ki je gotovo spodbujalo glasbenike.

Naj omenimo en zanimiv detajl, ki naj pričara, kako potopljena je bila trojica v muziko: med samim koncertom nobeden ni nagovoril občinstva niti z besedico. Niso ne uvajali komadov ne pokali štosev, niti se zahvaljevali … Edine besede, ki smo jih – poleg tistih zapetih, seveda – slišali na koncertu, so bila imena treh glasbenikov, ko so proti koncu špila izmenično drug drugega predstavili in spet kajpak poželi salvo hvale.

Pa vendar – povedano nikakor ni očitek; vez z občinstvom je bila še kako trdna in ves čas migajoča, malone otipljiva, saj je bilo jasno, da se na naše reakcije odzivajo s samo glasbo, ki je prevzela tako njih kot nas. Zares redko vidimo tako usklajeno ekipo na odru, ki se popolnoma predaja lastnim stvaritvam, ne da bi se enkrat samkrat izgubila v hermetičnosti ali vzvišenosti. Nasprotno, razdajali so se do zadnjega v ustvarjanju samosvojega zvočnega sveta, ki se napaja iz različnih virov, a vseskozi ostaja prepoznaven in enkraten.

In če za konec tega zapisa priznamo, da nam je ob marsikaterem komadu zmanjkalo besed, bo najbolje, da zaključimo kar z besedami Reijsegerja, ki je temelje delovanja tega tria takole povzel: »Gre za živi organizem, ne koncept. Nič demokracije, temveč senzibilen kolektiv. Igramo osebnostno 'branje' svojega gradiva.« In kot je povedal novinarski kolega, ki se je enako kot podpisani navdušil nad koncertom: imeli smo občutek, da nismo v koncertni dvorani, ampak na obisku pri dobrih prijateljih ...