Fantomski antikrist v Ljubljani

Cvetličarna, 21. 11. 2012

Včerajšnji večer je v državi, ki se utaplja v krizi, bedi in apatiji, bil vseeno malce bolj svetel, čeprav so nas obiskali jezdeci apokalipse oz. prinašalci predvsem temačnih novic. Ne, ni šlo za obisk delegacije iz Bruslja ali kravatarjev iz IMF-ja, temveč za metalsko turnejsko karavano, katere glavni akterji so bili predvsem nemški Kreator.

Zakaj pravim predvsem? Ker so ob njih bili še ameriški Morbid Angel, ki so tako kot Kreator eni ključnih predstavnikov svetovnega ekstremnega žanra, prav tako so znani kot drzni eksperimentatorji, ne delajo kompromisov in ne prinašajo niti ene dobre novice. Kreator so predstavljali svoj najnovejši opus, Phantom Antichrist, Morbid Angel pa so nas popeljali čez nujni pregled svoje obsežne diskografije. A z njimi sta bila še dva benda.

Prvi so bili ameriški predstavniki mlajšega, novodobnega vala ameriškega thrasha, Fueled By Fire. Kalifornijski kvartet je, čeprav ob zgodnji uri, nastopil že pred prijetno polno dvorano, a po mojem mnenju kljub agresivnem, samozavestnem in dinamičnem nastopu, ni pustil posebnega vtisa. Generični riffi, dolgočasen vokal in skorajda enolična ritmična podlaga ter milijonkrat prežvečene teme so šli tako hitro čez nas kot vodeno pivo danes zjutraj, ki ga Cvetličarna prodaja – ko smo že pri tem – po prav oderuških cenah.

Oder so točno ob 19:30 zasedli ameriški death metalci Nile, ki jih zvočno spoznavate ob poslušanju trenutne podlage. Kvartet, ki ga zdaj – in upajmo, da za mnogo dlje časa kot pa je to pri Nile v navadi - dopolnjuje še basist Todd Ellis, je včeraj dobil precej nehvaležno vlogo drugega benda na seznamu. Resda so imeli že precej veliko občinstva, a predvsem krajši časovni okvir je prisilil bend, ki je vajen zavzeti vlogo glavnega nastopajočega, da je izbral samo najnujnejše nove komade iz sveže plate At the Gate of Sethu in nekaj tipičnih klasičnih hitov. Temu dodajte še očitne tonske težave, ki jih je, bolj kot mi v avditoriju, čutil predvsem sam bend, in dobili boste dokaj neprepričljiv, čeprav še vedno precej dober Nile nastop. Trio usklajenih vokalistov, ki na srečo tudi ne šepa pri obvladanju svojih kitarskih inštrumentov, je ob podlagi manijakalnega bobnarja grškega rodu predstavil med seboj precej podobne komade, tako da si čez čas imel občutek, da poslušaš eno in isto stvar (z določenimi izjemami, kot sta bili npr. pesmi Defiling the Gates of Ishtar ali pa Sarcophagus), čeprav je nekaj novih komadov res delovalo tako dobro kot na plati. Vseeno pa so Nile le Nile in brez kaosa pod odrom ni šlo, pa tudi nastop je vseeno bil precej prepričljiv, a videli in slišali smo jih že v boljši formi.

Po dolgi pavzi, ki je naša ušesa polnila s čudno tehnažo, so oder zasedli ameriški ekstremneži, Morbid Angel. Dobrih 30 let Morbid Angel premikajo meje v death metalu, vsaka njihova plošča je svojevrsten premik naprej tako v sceni, kot čez njene meje, njihova brezkompromisna drža, želja po eksperimentiranju in natančno določena vizija pa so ustvarili le eno masivno spoštovanje do vsega, kar bend ustvari. In če javnost morda ni bila najbolj zadovoljna z zadnjim opusom, Illud Divinum Insanus, smo včeraj preprosto pozabili na ta mogoče malce faliran eksperiment, saj so Morbid Angel svoje moči raje usmerili v predstavitev svoje obsežne in zelo zanimive diskografije. In čeprav je v ospredju bil prvenec Altars Of Madness, so David Vincent, Trey Azagtoth Destructhor in nadomestni bobnar, Tim Yeung, odpičili furiozen set, sestavljen iz komadov iz vseh ostalih albumov, z izjemo albuma Heretic, medtem ko sta iz Illud … albuma ušesa božala death metalska Nevermore in Existo Vulgore. Moč, ki jo ta bend izžareva, ko igra v živo, je primerljiva z jedrsko eksplozijo. Igranje je bilo natančno, a hkrati odraz dogajanja v tistem trenutku, tako na odru kot pod njim. Morbid Angel pač ničesar ne jemljejo samoumevno in dejansko živijo, dihajo in odražajo trenutno klubsko situacijo. S frontmenom, kot je Vincent, ne moreš ostati ravnodušen – vse skupaj te potegne v nekakšen trans, norenje pa je neizogibno. In to je očitno čutila vsa dvorana Cvetličarne. Pohvaliti je treba še bobnarja Tima Yeunga, ki trenutno še vedno nadomešča originalnega bobnarja Peta Sandovala. Čeprav je Pete inovator vsega, kar Yeung v večini igra, je prav novi bobnar bil zelo zanimiv atribut, saj je komade popestril z marsikaterim nepredvidljivim in kirurško natančno izvedenim bobnarskim vložkom, poleg tega pa je – pa čeprav na trenutke že moteče – ''spotlight'' skorajda vedno usmerjal nase. Ah, ti mladi …

Dolga pavza, oder zagrne bela zavesa. Čakamo na nastop nemških thrasherjev Kreator, ki so v 25 letih ustvarili zanimiv in zavidljiv opus, najprej klišejskih, nato pa vse bolj družbeno kritičnih, politično angažiranih, večinoma pa zelo kruto realnih in pesimističnih komadov. Nedolgo nazaj izdani album Phantom Antichrist je še en del njihovega apokaliptičnega opusa, a gotovo kaže, da je bend še vedno precej energičen, čeprav glasbeno ne več toliko iznajdljiv. A ko nove komade postaviš ob bok starim in to vse skupaj postaviš na oder leta 2012, vidiš in si prepričan, da tudi po 25 letih Kreator marsikoga peljejo scat. Na začetku je zavesa služila kot podlaga za projekcije ob spremljavi komada Personal Jesus v izvedbi Johnyja Casha, potem pa intro Mars Mantra in takoj v komad Phantom Antichrist. Udarno so začeli in do zadnje sekunde nastopa niso pustili dihati. Mille Petrozza in ostali predstavljajo neustavljivo silo, ki jo je včerajšnja publika, ki je še kako polna vsega sranja, ki nam ga na dnevni bazi rinejo v grla, objela in se ji prepustila z vsakim atomom telesa. Nastop Kreator je bil dolgo pričakovan in zaželjen proces očiščevanja, katarzično agresiven dogodek, v katerem so na svoje prišli vsi – tako bend kot ljudje v publiki, ki se jim je nenehno trgalo. Takega norenja nisem videl že res dolgo, medtem pa so Kreator igrali dosti novih komadov, poleg tega pa na srečo niso pozabili na klasične hite, zaigrali pa so tudi komad Endless Pain, katerega v živo še nisem nikoli slišal. Edino, kar malce moti, je to, da je setlista (z izjemo novih komadov) bila precej predvidljiva, kar je ob 25 letih ustvarjenega materiala res slaba poteza, hkrati pa tudi sam Mille, čeprav izredno artikuliran v svojih mnenjih, večino svojega komuniciranja zavije v milijonkrat izrečene napovedi komadov, nagovore k norenju in tisti, zdaj že klasični KREATOR HAS RETURNED! Itak, Mille, itak.