FESTIVAL LENT: ORLANDO JULIUS & THE HELIOCENTRICS

Festival Lent, Oder Zavarovalnice Maribor, 1.7.2016

Oder Zavarovalnice Maribor oziroma stari Jazzlent je letos v večini postregel s plesnim in sproščenim vzdušjem, na njem ste lahko slišali Bixiga 70, The Ephmerals, Heliocentrics, tamkajšnji program pa se zaključuje z etno blues bandom Hazmat Modine. Dozdevna rdeča nit programa se navezuje na mednarodno, svetovljansko glasbo, dovolj eksotično, da je zanimiva, in dovolj lahkotno za širšo publiko. Nastop, ki je po konceptu programa morda zbodel v oči in upamo, da tudi v ušesa, je bila premierna predstavitev all-star tria Mehldau/Scofield/Giuliana, za katerega je bilo tolikšno povpraševanje, da je bojda ogromno ljudi ostalo brez kart.

Včerajšnji večer so Oder Zavarovalnice Maribor zapolnili londonski koletkiv The Heliocentrics z nigerijskim saksofonistom in pevcem Orlandom Juliusom. Kolektiv, ki z intrigantno mešanico jazza, funka in elektronike že desetletje pretresa londonsko sceno, se močno opira na, če temu lahko tako rečemo, avtohtone godbe iz različnih koncev sveta. Tako je njihova diskografija raznolika mešanica, zaznamovana s sodelujočimi glasbeniki, med drugimi so igrali z Mulatujem Astatkejem, se mešali z orientalizmom Lloyda Millerja in v letu 2014 sodelovali na plošči Jaiyede Afro z Orlandom Juliusom. Spodobno zapolnjene tribune so se malo po deseti prepustile britanski izpeljanki afriškega popa, Orlandove eksotike in njene zahodnjaške interpretacije.

Heliocentrics se v poziciji spremljevalnega benda počutijo zelo dobro, skozi cel koncert so namreč držali trdno bazo za Orlandovo soliranje. Mešanica funka, soula in afrobeata se je v vseh svojih izpeljavah sprevračala in razvijala skozi slabi dve uri koncerta.

Udarne brass linije trobentača in saksofonista, ritmično iskrenje perkusij in klasičnih bobnov izpod rok vodje Malcoma Catta, precej nevidno kitarsko opletanje ter basistovo afro evropeizirano groovanje so naredili osrednji prostor za Orlandov input. Nihče iz spremljevalnega benda se ni predajal samostojnim egocentričnim izbruhom, hkrati pa je skupinska dinamika klicala k plesu. Band je po instrumentih zavzel precej konvencionalne vloge, za kanec je morda umanjkala ravno podstat afriške glasbe, razgibanost in polnost perkusij ter raznolikosti v igranju, ki jo konvencionalni aranžmaji vseeno dopuščajo. Prav tako to izkazuje tudi glasbena širina banda, ki bi lahko vseeno izkoristil kako možnost več za zapuščanje in vklapljanje osrednjega groova.

Take vrste skupinska zavzetost, že neke vrste glasbena podrejenost, je bila v kompletni kontradikciji in ravno zato na nek način v soskladju z osrednjo zvezdo večera. In na nek način tudi zelo v duhu časa, kjer celotna glasbena promocija temelji na kultu osebnosti, v popu predvsem vokalistov.

To vlogo je Orlando zelo dobro prevzel. Med skladbami, med katerimi smo slišali tudi njegove hite iz 70 ih, »Buje Buje«, »Aseni«, »James Brown Ride On« in »Afro Blues«, je Orlando pripovedoval in animiral publiko, iskal interakcijo. Najmočnejši momenti glasbenega zapeljevanja so bili med njegovim igranjem na saksofon. Iz načina njegovega igranja namreč kar veje prvinskost in ritualnost. Zanj je to obenem sredstvo zapeljevanja in sredstvo razkazovanja. Neverjetno, kakšno pozornost in odziv publike je dobil z le dvotonskim saksofonskim brnenjem.

Seveda na odru ni umanjkala plesalka, ki je včasih prevzela tudi vlogo backvokalistke in ki ji je Orlando večkrat popolnoma prepustil mikrofon. Hkrati mačo scena in prostor emancipacije, navsezadnje to, zaradi česar starosta nastopa še zdaj in tudi to, zaradi česar je publika prišla na koncert.

Piska recenzije meni, da bi interakcije bilo še veliko več, če bi ljudje za to dobili pravi prostor. In tukaj ni bil problem v glasbenikih, večkrat smo bili z odra pozvani k plesu, ampak v umestitvi koncerta oziroma v koncertnem prizorišču. Tribune in sedišča so ključen zadržek že tako zadržane evropske, lahko rečemo tudi slovenske publike. Posluša in uživa na drugačen način in bolj kot s fizičnim gibanjem izraža pohvalo z aplavzi - tukaj pa je zazevala kulturna luknja. Nigerijec s svojo prezenco in band z dobro podstatjo so vseeno privabili dovoljšne število ljudi tudi na plesišče pod odrom, medtem ko so se na sredinem koncertu na istem prizorišču Brazilci Bixiga 70 za zgolj nekaj poplesujočih ljudi veliko bolj utrudili.

Energičen koncert se je končal z dodatkom ter zadovoljnim aplavzom in še bolj zadovoljnim poplesavanjem v prvih vrstah. Le-teh bi bilo zagotovo več na prizorišču Starega Radia Jazzlent, iz katerega se je razvil Jazzlent Oder Zavarovalnice Maribor. Prejšnji oder je bil lociran v ličnem prostoru nasproti Minoritov in je ravno zaradi tribunske neizpostavljenosti zagotavljal veliko več interakcije med glasbeniki in publiko. Programska nit, ki je sicer zelo solidno - lahkotno poletno - zastavljena in jo je na drugi strani dopolnjeval oder After Minoriti z DJ-i in VJ-i, dobro dopolnilo zgodnjih zaključkov koncertov festivala, se lahko izniči ravno z oholo umestitvijo koncertov, kar je pomemben koncept festivalov, še posebej, če se ti dogajajo v mestnem jedru.