FESTIVAL NEPOSLUŠNO, 1. DAN

Stara mestna elektrarna, Ljubljana, prenos preko YouTube kanala Zavoda Sploh, 30. 3. 2021

Trenutni pasji dnevi ne strežejo z nikakršno blaženostjo. Muzika se že mesece izvaja ob novih zamejitvah užitka, delovno omejeni organizatorji, tehniki, muskonterji, lučkarji in drugi delavci pa so na smrtno resni preizkušnji.Festival Neposlušno, glasbeno-socialni dogodek, ki je že vrsto let osnovan okoli zahtevnejše muzike, je letos z motom »glasbena tveganja na preizkušnji« nehote zadel še bolj v polno kot sicer. Pasjosti dni navkljub takšnega nabora malega mnoštva godbenikov, od starih mojstrov do nove garde, nismo videli že lep čas – četudi je marsikateri obraz manjkal. Tridnevni festival, ki je trajal vsega skupaj slabih deset ur, je postregel z domačo smetano in s serijo koncertov improvizirane godbe, kakršne ni bilo moč doživeti že lep čas. Triurni priklopi na YouTube kanal so bili po svoje grozen približek, a kvaliteta približka je bila zaradi ustrezne filmske in tehnične podporne ekipe na visoki ravni.

Prva dva dni je 12 glasbenikov in glasbenic ustvarjalo v kvartetih, po zamisli kuratorja Tomaža Groma pa je tri improviziranja vešča telesa dopolnjeval še četrti glasbenik ali glasbenica, ki redkeje nastopa v kontekstih improviziranih zasedb ali pa sodi med bolj konceptualne umetnike na področju sound arta. Festival je združeval dva svetova, ki nista striktno ločena in se v regionalnem prostoru kvečjemu dopolnjujeta. Ob poslušanju koncertov smo občutili tudi neko prekrivanje ali skladnost glasbenih praks povabljenih gostov in praks improvizacijske godbe. 

Pojdimo po vrsti čez prvi dan festivala, v katerem smo bili priča trem precej različnim dinamikam muziciranja. Na prvem koncertu se je vokalistki Tei Vidmar, kitaristu Samu Šalamonu in tolkalistu Galu Furlanu pridružil sukač gramofonov, sempler in scratcher DJ Borka. Ustvarjalec, aktiven v triu Jimmy Barka Experience, je podobne prakse semplanja in scratchanja uporabljal tudi tokrat in se spretno spojil z akustičnimi instrumenti. Igrali so v etapah in si pustili tišino, mi pa smo lahko uživali tako v gestah Vidmar kot v Furlanovi leteči palčki, s katero je Šalamon nato igral kitaro. Preizkušali so različne tehnike in se tipali v mirnejšem ambientu, si podajali ideje in samo poslušali, kadar so želeli samo poslušati. Doživeli smo spretno odigrano vajo reagiranja z dobro mero zadržanosti in presenečenj.

Na drugem koncertu so se srečali Jure Boršič s saksofonom, vokalistka Irena Z. Tomažin, Vitja Balžalorsky s kitaro in zvočni umetnik Rob Cunnings, čigar instrument je bil večino časa mikrofon. Skupina je igrala veliko bolj kaotično, bolj smo spremljali iskanje ravnovesja v vrvežu instrumentov. Instrumente smo težje ločili med sabo, saj je Cunnings z mikrofonom dodatno ozvočeval druge glasbenike, jih po svoje efektiral kot subtilni tehnik inzvok koncerta prirejal po svoji podobi. Poleg Cunningsovih efektov je bil Boršičev saksofon precej časa zadušen s pomočjo preproste flaške, Balžalorsky pa je s sabo privlekel svojo malo škatlo igrač za kitaro s kovinskimi strunami. Njihov vrvež ni bil tako usklajen kot igranje prve zasedbe. Težili so k nestabilnosti, ki so jo spretno izvedli, in uspešno pomešali formi sound arta in improvizirane godbe.

Sklepni, tretji koncert prvega večera je minil brez zvočne umetnice Robertine Šebjanič, a vseeno se je trio v zasedbi Samo Kutin sprirejenim hurdi gurdijem, Eduardo Raon s harfo z efekti in Marko Jenič z violino odlično ujel. Pri njem smo doživeli odlično usklajen tempo, čas je definitivno tekel drugače. Zanje običajna kreativna raba in ozvočenje glasbil sta jim omogočila stvaritev, ki je tvorila podobno prijetnoatmosfero kot prvi kvartet, le da so koncert odigrali v enem dihu. Njihovo včasih zoprno cviljenje in nesluteno rezkanje je spremljalo pozorno reagiranje. Prva polovica koncerta je bila zelo umirjena in Raonova harfa se je odlično skladala z zvoki kontaktnega mikrofona iz Kutinovega hurdi gurdija, ki je bil z dvema vzmetema pripet na bobnarske opne. Bili so zelo komplementarni – kot mojstri presenečenja in poslušanja. V trenutkih tišine smo lahko gledali Raonove prste in Kutinov piezo mikrofon ter spremljali transformacije instrumentov. Koncert so zaključili najhitreje od vseh zasedb, a so istočasno pričarali čudovit ambient in skorajda klasično izvrsten improviziran koncert. 

Že po prvem dnevu koncertov smo lahko uvideli, da so svetovi glasbenikov in glasbenic na odru povezani in da so njihove prakse igranja komplementarne. To bo verjetno potrdila tudi recenzija drugih dveh dni festivala, ki jo pripravlja Jan Kopač. Organizatorjem pa je po nesrečno odpadli lanskoletni izvedbi festivala vseeno uspelo izvesti odlično edicijo festivala v organizaciji Zavoda Sploh in ob podpori zavoda Bunker. Koncertni program, zastavljen po principu »manj je več«ali »enostavno je že dovolj zahtevno«, je že prvi dan s tremi zasedbami prikazal tri zelo različne koncerte impro godbe, ki jo bomo, upajmo, kmalu spet doživeli tudi iz neposredne bližine.