FESTIVAL NEPOSLUŠNO 2. DEL

* foto: Žiga Koritnik/fb
Španski borci, Ljubljana, 22. - 24. 3. 2018

Konec prejšnjega tedna se je v organizaciji Zavoda Sploh in pod streho Španskih borcev odvil že šesti festival Neposlušno. V včerajšnji recenziji kolegice Nine Dragičević smo prisluhnili razmišljanju o položaju ženske kot tvornice glasu pa v odnosu mlade glasbenice/ka do avtoritete, razmislili smo razliko med neposlušnim in neposlušljivim ter se skratka osredotočili na tri posamične dogodke iz sklopa celote festivala. Danes bomo poskusili festival misliti v splošnejši liniji, od četrtka do sobote, od obiskovalcev do izvajalcev, od koncerta do koncerta. Morda pa misel vseeno še kam zaide ...

Letošnji nabor Neposlušnih je, kot je že v navadi, postregel z raznovrstnim naborom domačih in tujih; žensk in moških; še rosnih in že uveljavljenih; krstnih kombinacij in vpeljanih zasedb. Prvi večer je tako otvoril mednarodni četverec Bálint, Virtaranta, Puntar, Kravanja, ki so se v takšni zasedbi srečali prvič. V zmernem tempu – čas med koncerti je vseeno očitno namenjen mreženju in verižnemu kajenju – sta na oder stopila švicarska pihalca Bertrand Denzler in Hans Koch, opazno že stara prijatelja. Dejstvo, da sta prvič na oder stopila davnega leta 1999, je bilo vsekakor moč zaznati v lahkotnosti, s katero sta na odru izvajala meditativni dialog.   Daleč od meditacije, pogumno naproti radostni kakofoniji pa je pognal zadnji koncert otvoritvenega večera, Sudo Quartet. Četverec markantne kontrabasistke Joëlle Léandre, vetrovnega pozavnista Sebija Tramontane, sključenega tolkalca Paula Lovensa in sramežljivega violinista Carlosa Zingare so poleg jasne uigranosti zaznamovali ravno oziroma predvsem prepleti njihovih različnih karakterjev. Privoščili so si verjetno kar najdaljši nastop festivala, vendar so štiri improvizacije uspeli utemeljiti s samozavestno, netelesno, pač glasbeno komunikacijo in neustrašnimi humorističnimi vložki.

Uvod v drugi dan s predavanjem Kaje Draksler in koncertom dvojca Superimpose z dodatkom vokalistke Sofie Jernberg smo torej obdelali že v sklopu včerajšnjega programa Radia Študent, zato obravnavo petkovega večera tu pričenjamo s švedskim pihalcem Martinom Küchnom. V pričakovanju dromljaste zasanjanosti, s čimer se je Küchen zgolj rahlo poigral v prvi tretjini, ali pa utemeljenih radikalnih prijemov smo ob njegovem nastopu doživeli prej razvlečeno vsebino, opazno zmedenost ob tehničnih spodrsljajih in teme, ki jih je Martin abruptno prekinjal, še preden bi se lahko zares razvile. Ravno nasprotno pa je zaživel performans Kaje Draksler, Wilberta de Joodeja, ki je tudi vodil delavnice spremljevalnega programa, in mladega tolkalca Aleksandra Škorića. Markantne prezence vseh nastopajočih niso dopustile vdiha niti publiki niti - drug drugemu - samim nastopajočim. Konstantna napetost je občinstvo tako pustila v prijetnem pričakovanju zaključnega sobotnega sklopa koncertov.

V prvem delu sklepnega tretjega dne festivala smo prisluhnili štirim posameznim krajšim nastopom udeležencev  delavnice, ki je sicer, kot ob vseh edicijah Neposlušnega, potekala vse dni festivala. Iz uvodnega ter vmesnih prigovorov mentorja De Joodeja gre morda izpostaviti ključno dejstvo, da gre ob ad hoc improvizaciji v sestavah po štiri oziroma pet posameznikov, torej sestavah, kakršne smo poslušali v tem delu programa, za izrazito zahtevno formo improviziranja ... Prav tako zahtevno, v dovolj pozitivnem smislu, tudi po raznolikosti pristopov, je bilo tudi samo poslušanje teh koncertov. Ne glede na vse pa v primeru vključenih glasbenikov nikakor ni šlo za posameznike brez izkušenj, prisotna je bila mednarodna udeležba delavnice, tudi z močno reprezentacijo domačih glasbenikov, ki se nekateri že leta zelo redno in resno udeležujejo tudi odprte delavnice Raziskava, refleksija, ki poteka v Španskih borcih vsak torek ob 12h.

Že v napovedi zaključnega koncerta Pascala Niggenkemperja so organizatorji pravzaprav zajeli vse, čemur smo lahko prisluhnili. Niggenkemper je torej postregel z zvoki, ki niso privzeti z običajnim kontrabasovskim solom. V slabih štiridesetih minutah je izkoristil številne potenciale organskih zvokov, ki pritičejo razširjenim tehnikam igranja na dani inštrument, brez strahu uporabil objekte, s katerimi je iz kontrabasa izvlekel še kakšno dodatno zvočno krajino in v primernem času posegel tudi po elektro-akustičnem širjenju. Množico je tako uspešno narajcal k neposlušnem in Neposlušnim, ki sledijo v prihajajočih sezonah.

Čeprav je večino občinstva zašlo na večino festivalskih dogodkov in so izrazi na njihovih obrazih v soboto zvečer predvsem pričali zadovoljstvo, smo lahko posebej navdušeni nad obiskom mlajših in obiskom občestva, ki se na dani sceni ne udjestvuje tudi samo. Vsem institucijam, organizacijam in posameznikom, ki se leta trudijo, da Slovenija že dolgo ne zaostaja za mednarodnim dogajanjem na področju improviziranih glasb, je očitno uspelo posejati ideje, ki uspešno kalijo tudi na javnih vrtovih.

Seveda pa vprašanje posebne neposlušnosti, ki naj bi jo negoval takšen festival - oziroma kar praksa takšne glasbe v splošnem -, tudi po letih izvedb in življenja na terenu ostaja odprto, kar je seveda ključno. Morda ni neumestno tukaj poudariti tudi raznolikih nivojev, na katerih ostaja tako odprto, že s perspektive različnih vstopov v bodisi prakso igranja bodisi zgolj spremljanja takšne prakse na javnem terenu. Dejstvo je namreč, da želeno širjenje skupnosti (udeleženih v krog) prej nenadzorovano razteza kot pa jasno ostri interpretacijo deklarirane radikalne ideje, pripete takšni v temelju skupinski zvočni praksi. V veliko smislih se tako tudi skupnost neposlušnih tu približuje univerzalnejši kreativni skupnosti, kakršno pa poleg preganjavice imanentnih kritik mediokritete množice lahko preganja tudi serija pritiskov in konceptualnih ter skupnostnih zamejitev, ki definirajo delovanje in dobro obnašanje na specifičnem področju. Vendar tako, kot je vprašanje svobode/prostosti/navade/idioma/stila znotraj miljeja proste improvizacije s paradoksom prelomljeno naravnost po sredini, tako je tudi načenjanje dejanske kritike, izrečene s strani določene javnosti, prepleteno s paradoksom same javnosti, ki kot taka implicira paradoks mnenja, kakršnega tudi resnično kritično stališče v vsakdanjem življenju ne zmore v celoti preseči … Tako kot vprašanju umetnosti torej danes podtikamo vprašanje zabave, bi morali tudi vprašanju kritike in resnosti podtakniti vprašanje komunikacije ...